Pisma iz Danske: s kolesom na vlak

Deli novico s tvojimi prijatelji

Z možem sva se pred dvema letoma preselila na Dansko. Ker sva se preselila v predmestje Kopenhagna, sva bila seveda prepričana, da potrebujeva za vsakodnevno pot v službo avto. A ko sedaj vsako jutro na vlaku poslušam prometne novice na slovenskem radiu, ugotavljam, da se ne spomnim, kdaj sem zadnjič sedela v avtu v prometnem zastoju. Najbližje prometni konici je stanje v vagonih vlaka, ki so namenjeni kolesom, na nevihtne dni. Največji »prometni« problem pa predstavlja parkiranje koles v Kopenhagnu, saj je koles 700.000, parkirnih mest pa le za desetino njih. Življenja brez avta si pred selitvijo nisem prestavljala.  Po selitvi pa sem se morala sprijazniti, da bo potrebno kaj kmalu zamenjati štiri kolesa za dve. Davek na avte je na Danskem tako visok (150 % vrednosti avta), da bi ob uvozu avta, registriranega v Sloveniji, morala plačati več kot sva zanj dala ob nakupu. Devet od desetih Dancev ima vsaj eno kolo, medtem ko ima avto samo približno 40 % Dancev. Če živiš v Kopenhagnu ali njegovi okolici, ni pametnega razloga, zakaj bi zdrav človek imel svoj avto. Seveda pride dan, ko to pomeni, da moraš z ogromno škatlo iz Ikee na avtobus ali pa da moraš s kolesom na vlak. A Dancev to ne moti. 75 % domačinov vsakodnevno kolesari ne glede na letni čas in vremenske razmere. Ena prvih zanimivosti, ki sem jih po selitvi izvedela o Dancih je, da so en najsrečnejših narodov na svetu (letos so bili na lestvici najsrečnejših držav sveta drugi, in sicer takoj za Finci). Bolj cinični danski prijatelji so mi razložili, da je to zato, ker so visoko uvrščeni tudi na lestvici po porabi antidepresivov (peti na svetu – 85 ljudi od 1000 redno jemlje antidepresive). Lansko zimo sem se na dan, ko je snežilo in je bilo mesto polno luž ter snega, peljala z avtobusom ter začudeno opazovala domačine, ki so vneto kolesarili z nasmeški na obrazu. Spomnim se, da si nisem mislila, da bom kadarkoli sama lahko zamenjala avto ali vsaj javni prevoz za kolo. A prav prejšnji teden sem se prvič peljala po dežju s kolesom na vlak in v mesto. In počutila sem se bolj dansko kot kadarkoli prej. Če je to dober ali slab občutek, se še odločam.

Nina Ločniškar