Boris Šuligoj o turizmu po koroni

Deli novico s tvojimi prijatelji

Kar bo pa bo

Medtem, ko so bili župani istrskih občin (slovenskih, seveda) zelo hitri, glasni in vneti, ko je bilo treba opozarjati ljudi iz drugih krajev, naj si v času državnih ukrepov ne drznejo k morju, pa jih nikakor ne slišimo, vidimo ali beremo, kaj vse bodo naredili, da se bodo ti isti »neprijazneži« lahko že čez nekaj dni vrnili, bili nadvse dobrodošli, pili kavico in po možnosti zapravljali vse povprek. Če bi imeli v tej državi kaj soli, bi se to lahko začelo že za praznike. Toda v državi in Istri so na »sol« pozabili. Le kaj bi bilo narobe, če bi recimo na lepe, sončne dneve vsaj na prostem dovolili postrežbo? Ob primernih ukrepih, seveda.

 

Celo epidemično bistveno manj uspešne države se te dni na veliko pripravljajo, kako vse se bodo spopadle z oživljanjem turizma. Nemška kanclerka Angela Merkel obljublja turizmu samo 7-odstotni DDV. Hrvati niso nikoli povsem zaprli vseh rednih letalskih linij, že zdavnaj se z državniki s turistično zanimivih trgov dogovarjajo o možnih oblikah sproščanja turističnih tokov, prijazno vabijo vikendaše na njihove vikende, jahte, v kampe in še kam. Kujejo načrte, predloge, ukrepe, promocijske akcije, subvencije in številne domislice. Če kdaj, je zdaj napočil čas za kreativnost in domišljijo na področju trženja in prepričevanja, na področju oblikovanja virusom primerne ponudbe.

 

Ko smo piransko občino (menda drugo najbolj turistično razvito v državi) potipali, kako je z njihovimi turističnimi mišicami, so nam odgovorili, da še oblikujejo ekspertno skupino, ki bo pomagala pri pripravi strategije. Namesto, da bi z inovativnimi predlogi vsak dan viseli pri turističnih akterjih, jim ponujali tehnično in denarno pomoč, da bi s predlogi jemali sapo turistom, … se kregajo z lastno turistično organizacijo in preštevajo, kako bi turizmu dodatno kaj vzeli. Niti ministra niti vodstev največjih turističnih podjetij v občini doslej ni bilo slišati, s kakšnimi brcami bodo zbudili turistične zaspance. Ministre seveda srbijo prsti drugje, pri lastništvu na primer. Le kje so časi, ko so portoroški turistični delavci (kot denimo pokojni Zvone Petek) natančno vedeli, kako se tej stvari streže?