Deli novico s tvojimi prijatelji

Uroš Šivic je umetnik, ki ustvarja v lesnem ateljeju na Rakitni pod Krimom. Pravi, da je v življenju počel zelo veliko stvari, preden je odkril, da ima tisto, kar ga najbolj navdihuje, pred nosom. Les.

 

Z lesom se je namreč ukvarjal že njegov oče, vendar zgolj ljubiteljsko. Šele ko je pred leti nehal delati v velikem podjetju kot IT strokovnjak, je ugotovil, da je ustvarjanje iz lesa pravo delo zanj. Pravzaprav mu to sploh ni služba, saj to rad počne in nikdar nima občutka, da je v službi. Nikdar nima občutka, da to počne, ker mora. Iz lesa ustvarja dovršene in umetniške stole ter mize. Za njega stol ni le stol, je umetniški izdelek, v katerega da vse. To velja tudi za njegove naročnike. Uspeha ne meri v denarju, temveč v zadovoljstvu. In zadovoljen je, da je našel tisto, kar ga v življenju navdihuje in s čimer se lahko izraža.

 width=

Kako se je pričela vaša pot z ustvarjanjem iz lesa?

Moja zgodba je precej pisana. V življenju sem se ukvarjal z veliko stvarmi, vse dokler nisem prišel do tega, da sem osvobodil umetnika v sebi. Delal sem z računalniki, v raznih storitvenih podjetjih, ko sem prišel do spoznanja, da imam pred lastnim pragom pravzaprav vse, kar mi je bilo v tistem trenutku pomembno – lesarsko delavnico. Dokler ne najdeš tega, nisi srečen. Odkril sem nekaj, kar sem imel ves čas pred nosom. Delavnica je že obstajala, saj se je s tem ljubiteljsko ukvarjal moj oče. Drugače je pa zanimivo, da je moj oče glasbenik, mama pa balerina. Nihče od nas ni imel nobene veze z lesom. Vendar se je naša življenjska pot zapeljala drugače in izjemno sem zadovoljen, da se je. Oče se je pričel ukvarjati z lesom že pred časom, v zgodnjih osemdesetih, v devetdesetih pa se je usmeril v stole. Najprej je pričel delati določene replike, nato je razvijal svoje stole.

Sam sem se pričel ukvarjati z lesom pred petimi leti. Začel sem z lesenimi čolni, ki pa so tržno zelo nišno področje in ni se izkazalo za najbolj učinkovito. Stoli so se nato po dveh letih zelo hitro pokazali za dobro odločitev.

 

Delate sami?

Ne, sedaj je to postala kar družinska zadeva. Pomaga mi moj sin, pa tudi oče pripomore z dragocenimi nasveti in izkušnjami.

 width=

Kako pa prodajate?

Prodaja gre bolj od ust do ust. Klasično mizarstvo se seveda hitreje prodaja. Pri mojih izdelkih je drugače, saj v vsakega vložim zelo veliko ur dela, potrudim se, da so izdelki izpopolnjeni do perfekcije, da ni napak. V vsak izdelek vložim vso svojo energijo in znanje. Zadovoljen sem samo, ko je moj izdelek kvaliteten in na najvišjem nivoju. Je pa res, da je to na koncu produkt mojih rok in je zato popoln izdelek skoraj nemogoče narediti. Se pa trudim, da je vsak stol približek popolnosti. Les je fantastičen za ustvarjanje. Trenutno delam iz lesa oljke in to je nekaj res fantastičnega. Les je živ, z leti se spreminja in ves čas živi z nami.

 

Pomemben člen ste tudi v zgodbi pri obnovi kompleksa Pri Bobrih. Pravzaprav pri notranji opremi?

Podjetje K2PAK d.o.o., katerega lastnik je g. Valter Krmac, je pred kratkim kupilo ta kompleks z željo, da ga obnovijo. Valter me je poklical in mi pojasnil kaj delajo ter izpostavil celotno zgodbo in izrazil željo, da bi v objekt postavili naše stole. Ko mi je Valter razkazal prostor ter mi povedal zgodbo, me je celotna zadeva še bolj pritegnila. Zanimivo se mi je zdelo, da je vse skupaj zgodovinsko pogojeno. Povedal mi je, da se je v Rižani zgodil rižanski zbor leta 804, ko so se zaledne vasi uprle, ker so jim bile kršene človekove pravice. Tako je prišlo do sestanka z odposlanci iz Ogleja, ki jih je poslal Karel Veliki v dolino Rižane, da uredijo odnos med frankovsko državo in osvojeno pokrajino Istro. Takrat so bili prvič omenjeni Slovani. Meni se zdi to izjemno zanimiv dogodek.

Naj ob tem povem še to, da sem ugotovil, ko sem pred leti pričel z oglaševanjem stolov in izdelovanjem kataloga, da nimamo nobenih imen za stole. Seveda smo jih potrebovali, saj se z vsakim izdelkom proda tudi zgodba. Takrat mi je oče poimenoval stole in prišli smo tudi do imena za stol Karel Veliki. Tako nas je našel tudi Valter Krmac, z željo, da bi obudili ta zgodovinski dogodek in opremili gostišče z našimi stoli ter mizami.

 

Kaj vse boste naredili za gostišče Pri bobrih?

Naredili bomo stole Karel Veliki, mize in tudi nekaj Plečnikovih stolov. Delali bomo stol, ki je imenovan Študentski stol, ki ga je dizajniral Jože Plečnik, ko je na novo postavil in opremil svojo prvo arhitekturno predavalnico v Ljubljani. Imenuje se Stara tehnika. Ta stol je narejen z namenom, da se na njem lahko študira, ker ti ne pusti predaha. Plečnik je znan po tem, da je bil asket, tudi posteljo je imel prekratko, da zjutraj ni mogel dolgo poležavati, ker je rad delal in ustvarjal. Iz njega črpam veliko svojega navdiha. Plečnik je rekel svojim učencem, »Imejte ideje, ki se jih boste sami ustrašili«. Po mojem mnenju so takšne ideje nekaj vredne in tako razmišlja tudi Valter. To je vsekakor zgodba, ki sem se je sam na začetku ustrašil.

Zdi se mi izjemno pomembno, da sodelujem pri tem projektu in da bomo oglaševali takšen zgodovinski dogodek. Menim, da je v Sloveniji premalo ljudi, kot je Valter, ki bi zares cenili in toliko pripomogli k ohranjanju te kulture. Da se ne pozabi na našo zgodovino.

 

Kdaj pa mora biti vse narejeno?

Plan je, da je vse narejeno do novega leta. Delamo veliko, tudi po 12 ur na dan. Trenutno

delam hkrati vseh šest stolov Karla Velikega. Junija smo dobili material za njih, oljko iz Kalabrije. Na srečo je ponudba lesa velika, ima pa dober les svojo ceno. Oljka pa sploh. Ta oljka, ki smo jo dobili, je fantastična. Gre za ogromna drevesa, stara najmanj 200 let. Ko delaš z njimi, diši po rožicah, tako da pridejo kar čebele zraven. Oljka je najtežji evropski les, gostoto ima blizu tone. Je res težka in tudi ti stoli bodo robustni in težki, vsaj 20 kilogramov vsak. Prepričan sem, da teh stolov zlepa ne bodo uničili.

 

Valter Krmac o sodelovanju z Šivic Urošem:

»V želji po izvirnosti sem iskal vse, kar je zapisano na temo Rižanskega zbora. Veliko so o tem pisali g. Salvator Žitko, g. Darko Darovec in g. Harald Krahwinkler, ki je v monografiji. . . . in loco qui dicitur Riziano objavil prevod rižanskega placita iz leta 804.

Monografija daje edinstven vpogled v organizacijo Istre, ko je izpod oblasti bizantinskega carstva prešla pod oblast Karla Velikega. Pomembnost Rižanskega placita, oziroma njegovega prevoda, je vpogled v takratno dogajanje iz družbeno-ekonomskega in političnega zornega kota, v istrskih mestih in zaledju. Odločitev Karla Velikega, da pošlje svoje predstavnike v Istro, da se sestanejo z odposlanci istrskih mest, ki so izpostavili probleme izpod vojvode Janeza, kaže na njegovo veličino in demokratičnost vladanja. Po zasedbi Frankov se je življenje nekoliko spremenilo in naši predniki se niso nikakor strinjali s spremembami, ki so kršile njihove pravice ali pa jim nalagale večje

obveznosti, kot so jih imeli v času Rimljanov in Bizantincev. Nekateri omenjajo Karla Velikega kot očeta Evropske Unije. Ko sem na spletu zasledil stol Karla Velikega, je bila odločitev sprejeta v trenutku. Stopil sem v kontakt z g. Urošem Šivicem, ki v svojem mizarskem ateljeju ustvarja prečudovite izdelke. Nekatere stole izdeluje po načrtih našega poznanega arhitekta Plečnika. Tako bo del opreme tudi Študentski Plečnikov stol. Stoli Karla Velikega bodo krasili posebej izdelano mizo v sredini paviljona, ki bodo ponazorili dogodek in ostali kot spomin. Veliko nam pomeni dejstvo, da ljudje, ki sodelujejo pri opremljanju in urejanju prostora, prostor začutijo in želijo s svojim delom oživiti sporočilo, na katerega moramo biti ponosni, da se je zgodil na našem prostoru. V 19. in 20. stoletju, v času nacionalnih nasprotij, je Rižanski placit obema stranema, tako slovanskim kot romanskim, služil kot uporabno orodje za utemeljevanje resnice. Dogodek in listino bomo upodobili v poslikavi na našem objektu. Vsak si ga bo lahko prebral in se soočil z resnico.«

 

Petra Mežnarc