Nalaganje

Vnesite za iskanje

Teden dni pred prvim pogovorom z babico v porodnišnici, z možem sestavim spisek tem in vprašanj, ki se nama zdijo pomembne za obdobje pozne nosečnosti, poroda in prvih dni po rojstvu. Veliko vprašanj v naslednjih dneh črtava s seznama, v prepričanju, da so nepomembna. Res ne želiva komplicirati in biti že pred rojstvom najinega prvega otroka, zaskrbljena starša. Vseeno pa se na pogovor odpravim z nekaj ključnimi vprašanji, za katere na Danskem žal ne vem odgovorov.

Šole za starše so tako kot v Sloveniji do nadaljnega odpovedane, na spletu pa je zelo malo informacij v angleščini. Ker moja danščina še ni dovolj dobra, da bi lahko brala strokovna besedila, sem vesela, da imam z babico uro časa za pogovor na štiri oči (očetje niso dovoljeni zaradi omejitev glede korona virusa). Prvo vprašanje je bilo povezano prav z jezikom. »Bo problem, glede na to, da še ne govorim tekoče dansko? Bomo med porodom lahko vsi komunicirali v angleščini?« Začudeno me pogleda in mi zagotovi, da v porodnišnici ne bo veliko pogovorov. Šlo bo namreč za veliko čakanja in zelo malo govorjenja. In ker se ne zgodi nič posebnega (!?), ne bo veliko vprašanj s strani osebja. Če bo slučajno kaj nujnega, mi bodo seveda povedali v angleščini. V redu – malo čudno, ampak razumljivo. Zanimalo me je tudi, koliko časa po porodu običajno mame in novorojenčki ostanejo v porodnišnici. Gre za eno noč, dve? Z vprašanjem babico nasmejim skoraj do solz. Na Danskem ostajajo mame v porodnišnici približno tri ure po porodu. Potem gredo seveda domov. Saj so zdrave, zakaj bi ležale v bolnišnici? Previdno vprašam, če mora oče otroka opraviti kakšno posebno šolo za starše ali plačati prispevek, če želi biti prisoten pri porodu. Znova glasen smeh. »Kakšno izobraževanje? Plačati? Kje si pa še za to slišala? Seveda je lahko zraven.« Z javnim prevozom rabiva uro do porodnišnice, avta pa nimava. Zato vprašam, ali je v primeru hudih bolečin, oz. če mislim, da gre kaj narobe, možno poklicati rešilno vozilo. Spet smeh. Ne priporoča sicer, da grem v hudih popadkih na vlak, a taksi pa bova seveda lahko poklicala. Ko sem prišla do vprašanj o tem, kaj naj prinesem s seboj v porodnišnico in o epiduralni anasteziji ter načinu povijanja novorojenčka, sem se raje ugriznila v jezik in pospravila spisek z vprašanji. Na splošno sem dobila v prvih petih mesecih nosečnosti na Danskem občutek, da ni razloga za skrb. Nosečnice ne potrebujemo pretirane pozornosti zdravnikov, saj nismo bolne. Smo samo noseče. Ginekologa še nisem obiskala in ga, če bo šlo vse po načrtih, tudi nikoli ne bom. Ultrazvoka sem imela dva, do konca nosečnosti tako ne bom več slišala bitja srca svojega otroka in ga na ekranu videla veselo brcati. V primeru, da gre med nosečnostjo kaj narobe, seveda ustrezno poskrbijo za nosečnico in otroka. A dokler poteka vse normalno ( in v veliki večini primerov je temu tako vseh devet mesecev), ni razloga za skrb. Ali pripravo. Saj gre ja le za nosečnost.

 

Nina Ločniškar

Oznake:

Spletna stran za svojo funkcionalnost uporablja spletne piškotke, ki ne hranijo osebnih podatkov. Več o piškotkih lahko izveste tukaj

The cookie settings on this website are set to "allow cookies" to give you the best browsing experience possible. If you continue to use this website without changing your cookie settings or you click "Accept" below then you are consenting to this.

Close