Tomaž Perovič: civilne iniciative

Deli novico s tvojimi prijatelji

Ekipa Obala plus je pregledala aktivnosti civilnih inicativ v vseh štirih obalnih občinah. V Kopru, Izoli in Ankaranu jih ni bilo prav veliko. Še tiste, ki obstajajo, so vztrajale samo na tem, da se nekatera odprta vprašanja razvoja njihove okolice razrešijo v sodelovanju in pogovoru z vsemi, ki se jih razvoj dotika. Še večni izolski upornik Mef trdi, da se da vse rešiti s pogovorom. In Izola bo očitno v naslednjem obdobju postala center organiziranega razvoja. Župan, ki je podedoval najhujše finančno stanje med vsemi štirimi občinami, je v kratkem času zagnal več projektov. Izolani so, ne samo njega, ampak tudi ostale člane občinske uprave na začetku tedna opazovali, kako poletno oblečeni hitijo na zadnje sestanke, ki jih je župan še skliceval, čeprav je bil uradno že na dopustu.

Do civilnih iniciativ lahko vsi skupaj čutimo določeno spoštovanje, saj kažejo na pogum posameznikov, da se uprejo občinski oblasti, če ocenijo, da ta deluje v neskladju z interesi večine ljudi in da zastopa le interese posameznikov, ki so blizu trenutni občinski upravi. Ampak kaj če so včasih civilne iniciative tiste, ki služijo ozkim interesom posameznikov, ki so njihovi organizatorji? Kaj če jim je kakršnakoli misel na spremembe in razvoj enostavno tuja? Kaj če si ne želijo sprememb,  kakršnekoli pač že so? Nedolgo nazaj je eden izmed organizatorjev civilnih iniciativ postavil zelo enostavno vprašanje. Občina je predlagala določen razvojni projekt in njegovo edino vprašanje je bilo: kaj bom jaz imel od tega. Vprašanje je seveda globoko napačno. Pravi razvojni projekti imajo vedno  nekaj, kar prinese dobre stvari za večino ljudi v okolici, kjer se dogajajo. Občina je seveda tista, ki mora vedno z jasno komunikacijo razložiti svoje cilje. Če komunikacija spi in je slaba, potem bomo lahko vsi verjeli nekomu, ki recimo reče, da prenova Jernejevega kanala pomeni gradnjo pristanišča za velike križarke. Vedno pa obstaja še en pogled na življenje, ki pravi, da je razvoj slab sam po sebi. Spremembe in razvoj nam ne prinesejo ničesar dobrega, raje zadržimo stanje takšno, kakršno je. Vsak razvoj pomeni, da bo nekdo nekaj imel od tega in to zagotovo ne bom jaz. Tudi s to trditvjo se lahko seveda strinjamo. Še več.  Mogoče bi lahko v takšnih občinah gradili svojo prepoznavnost na tej filozofiji. Turistični slogan bi lahko recimo bil: »Pri nas se nič ne spreminja in se tudi v naslednjih 100 letih ne bo.«

Tomaž Perovič