Prvič.

V nedeljo popoldne sem šla kot vsak dan na vaje v gledališče mimo parka ob nekdanji porodnišnici. Tam so se v zavetju lepih starih platan igrali otroci. Kakšnih deset različnih starosti. Za leseno mizo so sedele mame. Sonce je sijalo skozi nežne liste. Otroci so se navdušeno klicali po imenih in vabili k igri. Vse skupaj je bilo zelo idilično. Prav zaradi njihove igre je nedeljsko mesto duhov postalo prijaznejše, manj strašljivo. Otroci so moji sosedi in govorijo albansko, tako kot so sosedi iz mojega otroštva v Piranu s svojimi starši govorili hrvaško, srbsko ali italijansko.