Gregor Ravnik razkriva najlepše spomine iz otroštva (VIDEO)

V otroške, brezskrbne, skoraj filmske trenutke, nas z ekskluzivnimi posnetki popelje nova skladba V naši ulici, ki jo kot prvo letošnjo predstavlja Gregor Ravnik.

Deli novico s tvojimi prijatelji

Gre za eno najbolj srčnih z njegovega drugega albuma Verjamem, ki je izšel lani jeseni. Besedilo je Gregor tudi tokrat zaupal mojstru besede Dragu Misleju – Mefu, pod glasbo pa se podpisujeta Marko Hrvatin in Mitja Bobič,
ki sta poleg Anžeta Langusa Petrovića – Dagija in Mira Buljana sodelovala tudi pri aranžmaju.

»Najlepše ideje se pri nas zgodijo povsem spontano,« pripoveduje Ravnik. »Z Markom pogosto najprej ustvariva glasbo brez besedila. Ko pa pride čas za zgodbo, skoraj vedno pomisliva na Mefa – res ima neverjeten občutek za besedo, Marko za melodijo,
jaz pa poskušam vse skupaj začutiti skozi glas. Ko se vse to sestavi, navadno nastane nekaj zelo iskrenega.«

In prav iskrenost je tista, ki prežema videospot, ki je tudi tokrat nastal ob morju.

»Prihajam iz Ankarana, ampak danes ‘naša ulica’ zame pomeni predvsem občutek,« pravi. »Občutek pripadnosti, prijateljstva in varnosti.« Ko pomisli na otroštvo, se mu najprej pred očmi prikažejo poletni dnevi, polni smeha in igre.

»Najprej pomislim na vožnjo s kolesi, na igranje s prijatelji,« se spominja. »Poleti smo bili kar vsi ves čas na ulici. Tekli smo od hiše do hiše, igrali smo se in vmes ušpičili tudi kakšno vragolijo.«

Veliko teh spominov je povezanih prav z obalo – s pomoli, igrišči in majhnimi svetovi, kjer so otroci preživeli cele dneve. Prav tam se skriva tudi eden njegovih najzgodnejših glasbenih spominov.

»Spomnim se, kako sem kot otrok dobil svojo prvo kaseto. Na njej je bila pesem Lahko noč, Piran. Takrat sem dobil tudi prvi avtogram Anike Horvat,« pripoveduje. »Ta pesem je še danes ena mojih najljubših slovenskih. Vedno jo izjemno rad zapojem tudi na odru.«

Morda prav zato letos na koncertih odpira še več osebnih zgodb. In morda ravno zato nostalgično skladbo predstavlja ravno na Gregorjevo.

»Moram priznati, da imam Gregorjevo vedno nekako rad, tudi zaradi imena. Nisem pa ga nikoli zares dojemal kot svoj mali praznik.
Šele zadnja leta dobiva ta dan nek poseben čar; začenja se pomlad, vsi se na svoj način prebujamo,« pojasnjuje Gregor, in dodaja, da ima Gregorjevo tisto domačo, slovensko toplino, ki jo je čutiti tudi v njegovi glasbi.