Spoznala sem ga na televiziji davnega leta 1989, ko smo začeli z oddajo Studio Ljubljana, nato Studio city, on kot režiser in midva z Leonom Magdalencem kot voditelja, avtorja prispevkov in tudi urednika ob Tomažu Peroviču. Potem smo s televizije odšli, usodo Studia city poznate. Kljuboval je vsem naravnim ujmam, tisti, ki je prišla na televizijo z nalogo, da ukine vse, kar je politično stranko bodlo v oči, pa ne. Ne želim ugibati, kaj bi se dogajalo z Vanjo, če bi ostal na televiziji. K sreči se je pravočasno upokojil pred trinajstimi leti in televizije skorajda ne gleda, razen športnih prenosov. V družini navijajo za Inter, oblečeni v njihove drese. Ko sva se po telefonu dogovarjala za srečanje, je imel dva pogoja, jutranjega in večernega: “Delam namreč v dveh izmenah”. Zjutraj se spusti s hriba nad Izolo v restavracijo Sidro v mestu in zvečer gre v Hangar, bar pri hotelu Delfin. Na moje naivno vprašanje, kaj dela, je mirno odgovoril: “Igram karte.”