< Slobodan Simič - Sime: Zibanje v Batani - Obalaplus
Nalaganje

Vnesite za iskanje

Slobodan Simič – Sime: Zibanje v Batani

Rodil se je v Somboru, a že od prvega leta naprej živi v Piranu. Po končani Srednji pomorski šoli v Piranu in študiju informatike v Kranju se je kot projektant telekomunikacijskih sistemov zaposlil v Iskri. V tistem času je sodeloval tudi z drugimi podjetji s področja visoke tehnologije in veliko publiciral. Računalništvo in informatika sicer ostajata, a zrelo dobo svojega življenja posveča morju. V 90-ih letih je izdal več vodnikov, danes baza Cobiss zanj prikaže kar 54 zapisanih različnih naslovov. V zadnjem desetletju se vse suče okoli morja. Vse to je Slobodan Simič – Sime.

Ali se imate za Piraneža?

V Piranu sem skoraj od rojstva. Živim v drugi ulici ob morju. Kot vsa piranska mularija iz mojega časa sem skoraj vse otroštvo preživel ob morju. Še posebno rad sem posedal na »mojih škalinah« pri zdravstvenem domu. Od tam sem skakal na lesene barke, padal v morje, jih »fasal« zaradi te ali one neumnosti, a bil sem pač tak. S Piranom, plovili, Istro se ukvarjam že skoraj štiri desetletja. Sem zelo aktiven, ko je potrebno varovati in razlagati pomen dediščine in obmorske tradicije. V Piranu sem izpeljal na desetine odmevnih projektov, odpiral muzeje, se postavljal po robu neustreznim posegom v prostor, dajal predloge za pomembne projekte občini (predlog za virtualen prikaz zgodovinskega razvoja mesta s 3D-tehnologijo smo na občino poslali že januarja 2011, leto prej predlog za postavitev sodobnega muzeja turizma Slovenije, saj je ob morju v kulturi turizem naš tretji »temelj«, in še vrsto drugih). In da, zato se imam za Piraneža. Napisal sem veliko nadvse pomembnih prispevkov in knjig, ki so nenadomestljivi za razumevanje tega prostora, kulture, tradicije, obrti. Prireditev, kot je Živeti z morjem, ki smo jo zaradi premajhne podpore v Piranu ukinili, so na Hrvaško stran prenesli celo z enakim imenom. Na podlagi objav in prispevkov o njihovi, savudrijski batani, so tam konstituirali skupino, ki jih je ponovno začela graditi, jo zaščitila kot dediščino in na stotine je še primerov, na katere sem kot oseba, ki je z vsem tem začela, upravičeno ponosen. Stanovati v Piranu ali biti tu celo rojen, a za mesto ne narediti ničesar, o njem, njegovih meščanih, zgodovini in kulturi ne vedeti ničesar, mu zaradi lastnih interesov celo škodovati, je veliko premalo, da bi bil Piranež. Samo »pametovati« po gostilnah, ko pa se je potrebno za mesto vidno izpostaviti, pa se skriti v luknje, je veliko premalo za to, da bi bil Piranež. Taki so daleč od Piranežov, Istranov, Primorcev. Piraneži, Istrani in Primorci so namreč kleni ljudje, ljudje »z jajci«, ki jim je mar za svoj prostor in so zanj pripravljeni tudi kaj narediti!

Foto: arhiv eMORJE.com

Kako čutite morje?

Uf! Zavestno in podzavestno. Ko ga ni v moji bližini, za nekaj dni zbolim. Ko sem otožen, me razume, me poskuša razvedriti, ko potrebujem prijatelja, mi poda roko brez kakšnega pričakovanja, modrovanja ali nakladanja. Ne boste verjeli, a sprehod ob morju od Pirana do Fiese, seveda zunaj turistične sezone, nadomesti vse apaurine, persene, psihoterapevte in ostalo, kar sodoben človek potrebuje, da je »normalen«.

Zibanje v batani pa … Da niti ne razlagam!

Zakaj ste se odločili napisati knjigo Z vetrom in vesli?

To pa je pomembno! Prispevke o tradicionalnih plovilih sem v mnogih časopisih objavljal že leta prej, tudi v naši reviji ŽIT (Življenje in tehnika). V nekem trenutku, to je bilo okoli leta 2003, pa so fantje iz uredništva revije vprašali, če bi pripravil krajšo, a celostno brošuro o naših tradicionalnih plovilih in bi jo oni izdali v sklopu revije. Rečeno-storjeno. Leta 2005 je izšla revija z ločeno brošuro Z vetrom in vesli v kar 16.300 prodanih izvodih, ki je ključno postavila široke temelje poznavanja in zavedanja naše ladjarske tradicije in dediščine. Odmev je bil izjemen in sproženih je bilo veliko aktivnosti, povezanih s to dediščino. Pred to izdajo o tem, kaj je batana, topo, pelig, barkin, zakaj je ta dediščina za našo identiteto pomembna in podobno, ljudje niso vedeli skoraj nič. Zato štejem, da je ta brošura ena ključnih na področju ladjarske dediščine pri nas.

Januarja 2010 je izšel zvezek Restavriranje historičnih plovil. Kam ste ciljali z besedo historičnih?

Po desetletjih raziskovanja in spremljanja, kaj se s tradicionalnimi lesenimi plovili dogaja, sem ugotovil, da jih večina propada in se zapušča zaradi tega, ker so stroški za njihovo vzdrževanje visoki in ker so zaradi nepoznavanja tipologij, konstrukcij in drugih tehničnih značilnosti lesenih plovil napačno vzdrževana. Torej je bilo potrebno posredovati ljudem in lastnikom plovil znanje o pravilnem razumevanju in ohranjanju tradicionalnih lesenih plovil in državi razložiti, kaj je prav in da mora sodelovati pri ohranjanju te dediščine. Tako sem, če se ne motim leta 2006, skupaj s še nekaterimi predlagal poseben status in znižano davčno stopnjo za tradicionalna in nekatera druga plovila in zakon je te predloge tudi upošteval.

Za prepotrebno razumevanje pomena in pravilnega načina ohranjanja historičnih plovil pa sem izdal omenjeno publikacijo. Naziv »historično plovilo« pa je po moje najustreznejši, ko govorimo o plovilih z »dolgo časovno brado« in ne želimo uporabiti izraza zgodovinsko. Izraza »zgodovinska« pa nisem želel uporabiti, ker naslavlja katerokoli pomembno plovilo v zgodovini, npr. drugi svetovni vojni ali neki regati in podobno, ki pa nima ničesar s tradicionalnostjo.

Ali je za vas publiciranje delo ali poslanstvo?

Poslanstvo!

Vaše veliko delo je knjiga Tradicionalna plovila Istre. Koliko časa je nastajala in kakšen je njen pomen?

To je naše temeljno delo o istrskih tradicionalnih plovilih in njihovih konstrukcijah. Knjiga je nastajala okoli 25 let in ključno zasidrala znanja in pomen te dediščine v širši slovenski in ne samo slovenski prostor. Naj povem, da sem zaradi te knjige PREHODIL celotno istrsko obalo in naredil na tisoče diapozitivov (tedaj še ni bilo digitalcev) lesenih plovil. Prav vsako sem fotografiral, popisal, in če se je le dalo, tudi izmeril. Ob teh raziskovanjih sem okoli leta 2005 našel za neko ograjo v bližini Milj zavrženega topa, ki je danes osrednje historično plovilo Pomorskega muzeja Sergej Mašera v Monfortu, na podlagi katerega se ravnokar gradi replika. Na teh raziskovanjih sem pri mnogih plovilih našel tudi lastnike in tako je nastalo na stotine intervjujev, posnetih z diktafonom. Nekateri so mi dali tudi dele ali cele načrte tradicionalnih plovil in podobno. Vsa ta zakladnica znanja in informacij je sedaj shranjena in tradicionalna plovila Istre iztrgana pozabi.

Foto: arhiv eMORJE.com

Katera plovila smemo prištevati med avtohtona slovenska?

Če govorimo o avtohtonem tipu plovila, ne znam zanesljivo odgovoriti na to vprašanje. Mogoče blejska pletna, pogojno cerkniški drevak, kriška čupa, bizarka in podobno, a pravih raziskav na tem področju ni.

Ali smemo pisati terminus piranska bracera?

No, piranska bracera je tista, ki je pač narejena v piranskih škverih. Pogosto pa srečujem v medijih eno od treh fotografij enake bracere, ki ji je nekoč »jadralsko« raziskovalen lastnik na premcu dodal manjše jadro, pod katero je pripis, da gre za posebno, piransko bracero, kar pa ne drži. Je klasična bracera »z dodano vrednostjo«.

Včasih se zdi, da do vaših knjižnih izdaj Slovenci nismo premogli niti knjige niti znanja o tradicionalnih plovilih zahodne istrske obale?

Ja, to drži. Dejansko sem se pred dobrimi tridesetimi leti skoraj edini pri nas sistematično in strokovno ukvarjal s tradicionalnimi plovili istrske obale v najširšem, tudi tehničnem in konstrukcijskem kontekstu. In ko sem tematiko dovolj obvladal, približno po dobrih desetih letih raziskovanja, sem pričel s publiciranjem oziroma predajo tega znanja skupnosti.

Nam lahko zaupate, s katerimi barkami so vozili sol iz sečoveljskih solin?

Po kanalih z bateli, barkini, bateloni, taneki, zunaj kanalov ali v bližini izlivov kanalov v morje, kjer so kanali širši in globlji, pa tudi z bracerami, trabakulami … Kasneje, po drugi svetovni vojni, pa še z drugimi tipi plovil.

Solinskim plovilom, in teh je kar veliko, je posvečena že pred leti napisana publikacija, ki jo bo zavod MEDITERANUM, ki ga vodim, izdal naslednje leto sam, saj žal za to publikacijo nismo dobili podpore.

Kaj pa maona? Kakšen tip plovila je to, saj se v nekaterih virih pojavlja trditev, da so z njo vozili sol, kar pa ni res?

Maona je težko, močno tovorno plovilo brez vsakega pogona in jo je potrebno vleči z vlačilcem. Poznajo jo po vsem svetu in so namenjene za prevoz velike količine kakršnegakoli že tovora (kljub vsemu so se najpogosteje uporabljale pri gradbenih posegih in so tovorile kamenje, mivko itd.) na način, da se navežejo druga za drugo in vlačilec vleče cel konvoj. In ja, taka plovila so po drugi vojni uporabljali tudi za prevoz soli iz naših solin do skladišč soli (Monfort, Grando, Antenal …). V soline so jih pripeljali iz Kraljevice (tedanje podjetje Začimba jih je leta 1953 kupilo 8). Tam so bile tedaj zavržene »gradbene« maone, ki so jih po prihodu v soline odlični karpentierji, ki so tedaj v solinah delali, ponovno usposobili. Soline so namreč tedaj imele svoj lasten škver.

Batana, to enostavno plovilo revnih ribičev, vas je še posebej prevzelo, do te mere, da ste jih popisali, izmerili, narisali načrte in izdali knjigo Batane Istre. Zakaj je batana tako močno vstopila v vaše življenje?

Batana je plovilo, ki je bilo stoletja družinski član vseh prebivalcev Istre, ki so živeli ob morju. Njena prisotnost in pomen v obmorski kulturi in življenju je tako izjemna, da si nisem mogel dovoliti, da bi se izmuznila v pozabo. Batana je zame manjkajoči simbol Istre. Istro namreč simbolizirajo oljka, kamen in koza, a šele z batano je simbolika celostna. In ja, njena preprostost, a neverjetna domišljenost, učinkovitost in pomen so me res prevzeli do te mere, da sem ji posvetil veliko monografijo.

Ali je mogoče živeti od pisanja in izdajanja knjig?

Od takih, kot jih pišem sam, in ki izidejo v nekaj sto izvodih, niti približno. Prav vsaka je, gledano zgolj poslovno, izguba. Le zahvaljujoč nekaterim sponzorjem, ki mi že leta stojijo ob strani, je to početje vzdržno. Treba je namreč vedeti, da so stroški tiska, fotografij, lektoriranja itd. le manjši del stroškov. Moje knjige pa potrebujejo desetletja raziskav. Na tako majhnem trgu, kot je slovenski, ti tega ne povrne nikoli nihče. V bistvu moraš biti za to početje malo trčen.

Kolegi s tržaškega bi vas strogo popravili, da imamo Slovenci svoje ime za batano, to je ščifa. Ali se strinjate?

Niti približno! Ščifa je njihovo ime za njihovo plovilo. Tako plovilo tipsko sodi na naši današnji obali med bateline (ali batele, kot bi jim rekli Piraneži) ali batane. Na tej obali so torej TO naša slovenska imena za tak tip plovila. Nihče na današnji slovenski obali ni nikoli slišal za ščifo, dokler niso o tem pisali raziskovalci iz Križa nad Trstom (predvsem Bruno Volpi Lisjak in Franco Košuta). Torej tu, na današnji slovenski obali, nikoli ni bilo ščif.

V roke nam je prišlo vloženo pismo v knjigi Batane Istre, v katerem kupce prosite, naj vam sporočijo morebitne napake, dopolnitve itd. Ste tudi sicer tako odprt človek, se radi posvetujete in delate v skupini?

Absolutno! Jaz sem med ostalim šolan projektni vodja. Vse svoje življenje delam v projektih ali jih sam vodim. In kar je pomembno, sem »terenski« raziskovalec. Nadvse pomembno mi je, da se osebno, prek konkretnih ljudi, poznavalcev, prek stvari, z neposrednim »kontaktom«, merjenjem, anketiranjem itd. o nečem prepričam. Velikokrat namreč dvomim v verodostojnost napisanega.

 

Mitja Zupančič

Oznake:

Spletna stran za svojo funkcionalnost uporablja spletne piškotke, ki ne hranijo osebnih podatkov. Več o piškotkih lahko izveste tukaj

The cookie settings on this website are set to "allow cookies" to give you the best browsing experience possible. If you continue to use this website without changing your cookie settings or you click "Accept" below then you are consenting to this.

Close