< Dedinja fotoaparata: Nives Kačič se rada poda v neznano in raziskuje izginjajoča plemena sveta - Obalaplus
Nalaganje

Vnesite za iskanje

Dedinja fotoaparata: Nives Kačič se rada poda v neznano in raziskuje izginjajoča plemena sveta

Tistega lepega sončnega dne sem se odpravila na zanimivo plesno delavnico, kjer je bilo ob nežnem valovanju ankaranskega morja čutiti pozitivno energijo celo med kamenjem na plaži. Ta neverjetni mir in spokoj ob gibu plesa in nato zaslišim iskreni smeh, ki me je kar vabil, da se obrnem in pogledam kdo je ta, ki me je vrnil nazaj v realni svet. Za mano je stala gospa, ki se je skrivala za objektivom in navdušeno fotografirala vse naše plesne vragolije. Bila je Nives Kačič, sicer zaposlena na Upravni enoti v Kopru, v službi, ki zahteva dobro mero resnosti in poslovnega bontona, kar je tudi prav, pa vendar ji tiste otroške iskrice v očeh zasijejo vsakič, ko prime fotoaparat v roke.

Dedinja fotoaparata, kot si sama reče, saj je bil fotoaparat, s katerim ustvarja, darilo njenemu pokojnemu možu, se je s fotografijo začela ukvarjati pred 13 leti. Preko fotografije izraža svoj značaj, kreativnost in izvirnost. Raziskovanje in želja, da pokaže neponovljive zgodbe, ujete v objektiv so ji prinesla sodelovanje na različnih razstavah in potopisnih predavanjih. Njena strast je namreč raziskovanje in fotografiranje izginjajočih plemen tretjega sveta.

“Vsak dan se podajamo v nove zgodbe, ampak spomini hitro zbledijo če jih ne shranimo. Fotografija je velikokrat tista, ki nam pričara lepote nekega  trenutka, dogodka ali drugega sveta,” je povedala Nives Kačič, ki jo je neznanska želja po odkrivanju neznanega peljala na različne konce sveta, kjer se je srečala z mnogimi kulturami, ki jih s pridom opisuje na svojih potopisnih predavanjih. Na potovanja je velikokrat odšla s svojim možem, danes pa potuje in raziskuje sama oz. v družbi raziskovalcev in entuziastov, ki se prav tako kot ona navdušujejo nad še ne dokončno raziskanimi deli sveta, kjer sta raj in pekel z roko v roki, saj ponujajo čudovite razglede obenem pa pričajo o življenju izginjajočih plemen.

Dedinja fotoaparata Nives Kačič. Foto: osebni arhiv Nives Kačič

Izginjajoča edinstvena plemena na svetu, ujeta v njeni fotografiji imajo še poseben pomen tudi za zgodovino in nekaj neobičajnega za naše oči. Kritiki fotografije povedo, da je pomembno znati gledati in videti, sama pa k temu dodaja, da je treba tudi začutiti kaj je tisto, kar doda noto vsebinski fotografiji.

“Preko fotografije izražam svoj značaj, kreativnost, izvirnost in domiselnost. Pred tistim končnim izdelkom, ki sem ga pred leti želela predstaviti javnosti sem morala pridobiti tudi določena znanja,  zato sem obiskovala  tudi enoletno slikarsko delavnico. Spoznala sem  kako določiti sliki (kar velja tudi za fotografijo) globino, kompozicijo in kako zelo pomembno sporočilo oddajajo barve. Želja po ustvarjanju  v širšem prostoru je bila premagana in občasno se podam na pot,” mi je zaupala in dodala, da se vedno znova rada odpravi na pot, kjer raziskuje nove kraje in spoznava lokalne ljudi, plemena, ki v njej vedno pustijo močen pečat.

Prvič se je  kot fotografinja – amaterka pojavila v Pretorski palači, kjer je bila  javnosti predstavljena njena nagrajena  fotografija z naslovom Zlata oljčna vejica, v letu 2014 jo je Žensko društvo za kakovostno življenje Zrcalo povabilo k sodelovanju, ko so 8. marca – ob dnevu žena organizirali dobrodelno razstavo: Kaj dela žensko ženstveno? Predstavila se je s fotografijama – dve izjemno lepi ženski iz plemena Hamer, ki sta nastali, ko je spoznavala prvinsko divje življenje v Južni Etiopiji. Na razstavi v Trstu – Misteri e meraviglie del Carso se je predstavila s fotografijo Zebre (drevesa) pod Slavnikom. Zanimivi sta bili tudi samostojni razstavi Otok Sokotra, na Ljudski univerzi Koper in Dekliško rosne, žensko zrele, v Škofijah.

Fotografski podvigi, ki ganejo v dno srca

Pred časom je skozi potopisno predavanje predstavila svojo pot v Borneo, kjer se je srečala s prav posebnim plemenom, ki živi na morju. Pleme Bajau Laut je brez vseh pravic, brez javnih dobrin in dostojanstva, ki je izjemnega pomena za sam življenski obstoj.

Na rajskih otokih, ki ležijo sredi turkizno zelenega ocena, sem med visokimi palmami doživljala popolno sprostitev. Umirjena in razigrana sem si privoščila požirek ruma, ki ga domačini tihotapijo iz Filipinov. V mislih sem risala mandalo, ko sem znova zaslišila “krik”, ki ga je povzročil sunkovit morski val. V sekundi je geometrijski lik izgubil popolno obliko. Spomin na edinstveno pleme Bajau Laut, brez državljanstva, pravic in dostojanstva me vedno znova gane. Izginjajoče pleme brez zemlje. Turkizno zeleno morje in na njem so bile na kolih postavljene lesene kolibe, pred vhodom nekaj posode, kuhalni grelnik, velike plastične posode, ki služijo različnim namenom. Na žicah je viselo nekaj skromnih, že ponošenih oblačil. To je njihov dom, to je vse kar imajo. Okrog kolib pa otroci s poslikanimi obrazi, urni bolj kot veverice in rečni delfini. Drevenjake oz. vesla obvladajo veliko boljše kot jaz tipkovnico in računalnik. Dobro obvladajo tudi prosjačenje. Nekaj denarja bi oni imeli, pa modni nakit. Ob srečanju nisem vedela kaj mi je storiti. Naj jim dam nekaj ringov (njihova valuta)? Naj jih fotografiram, saj je to poseben, zelo globoko čustven trenutek, ki se me je globoko dotaknil? Nekaj kar izginja in nekaj o čemer bo pisala zgodovina. Zaradi konfliktnih situacij so se iz Filipinov preselili. Preselili kam? Na kopno, kjer je življenje veliko bolj dostojno in prijaznejše niso prišli. Ostajajo na morju, brez državljanstva, posledično brez pravice do javnih dobrin in šol. Sredi morja so v lepem in grdem, dobrem in slabem. Nemočni so, toda to nikogar ne gane. To je vse kar imajo – nekaj oblačil, kakšno ribo in včasih nasmejan obraz, skok v morje in obilico sonca, se je razgovorila o svojem zadnjem potovanju, ki jo je močno ganilo in ob tem dodala: “Nekatere poti so krajše, druge daljše in vedno je na poti nekaj kar privablja in ponuja, da videno  prenesem v objektiv.  Svet ponuja veliko lepega, zato združujem svoj  notranji pogled nečesa ali nekoga in to poskušam preliti v  fotografijo.”

Prav v tem trenutku se njeni portreti žensk nahajajo v Centru dnevnih aktivnosti za starejše občane. Foto: Nives Kačič

Lepota ženske je vidna v njenih očeh

Poleg fotografiranja plemen, Nives obožuje tudi naravo, med njenimi motivi boste tako velikokrat opazili drevesa, zelo rada se namreč poda na pohode in uživa v objemu narave, za katero pravi, da jo vedno napolne s pozitivno energijo. Ne moremo pa mimo dejstva, da v svoj objektiv najraje ujame predvsem ženske portrete. Prav v tem trenutku se njeni portreti žensk v okviru razstave Sijaj ženske, nahajajo v Centru dnevnih aktivnosti za starejše občane v Kopru. Fotografije si lahko ogledate še vse do konca meseca.

“Rrazstava Sijaj ženske zaobjema življenjski cikel ženske od rojstva, rasti, vzpona, ženstvenosti, zrelosti, samozavesti, sočutja, padca, vse do modrosti, ki jo ustvarjajo zgodbe življenja. Veliko korakov in poti je v tem življenjskem ciklu storjenih in vse za seboj puščajo sledi. Sledi se kažejo na njihovih obrazih, delih telesa in v notranjosti. Sestop iz varne lupine (materinega zavetja) je tisti, ki naznani prvi korak in vodi k rasti in odraščanju. Nobena ženska ni odrasla brez ranljivosti ali ganjenosti,” je o razstavi povedala Nives Kačič, ki želi skoz razstavo prikazati predvsem prvinskost in kulturno pripadnost v prepletu s sodobno žensko. “Ženska je vedno Boginja lepote. Svojo lepoto izraža z življenjsko zgodbo, ki se zrcali med preteklostjo in sedanjostjo, med domišljijo in resničnostjo. V njenih očeh lahko spoznamo sijaj globine in resnice, tiste resnice o kateri običajno ne spregovori.”

Za svoje dosežke je prejela tudi fotografske nagrade in sicer za fotografijo Andske deklice na natečaju Lepota narave (ženski portret) in na natečaju Skriti pogledi mesta Koper z zaledjem. Svoje fotografije oplemeniti z besedo in izvaja potopisna pripovedovanja.

Njene fotografije izražajo moč in ujeti pogledi žensk izražajo modrost, življenjske viharje in varen pristan. Energija, ki sije iz njenih fotografij vpliva na izraz, ki je neponovljiv, saj zajema veliko več kot samo zunanjo lepoto. Kot ljubiteljica umetnosti in fotografije lahko zatrdim, da ima vsako njeno delo dušo, močno vsebino in globoko zgodbo, zgodbo, ki jo v sebi nosi Nives in prav vsak izmed nas, saj njene fotografije lahko interpretiramo na nešteto različnih načinov. Najbolj pa na njenih fotografijah presenetijo in pretresejo pogledi žensk, ki jih ujame v svoj objektiv.

“Najbolj pogosto za takšne poglede niso potrebne besede, dovolj je pogledati v njihove oči, ki nas vodijo v njihovo dušo (vsebino) in prav od tam izvira lepota. Tam, zelo globoko v njihovi notranjosti skrivajo žensko resnico,” so bile besede fotografinje.

Poleg fotografiranja in pripovedovanja, se je Nives lotila tudi pisanja knjige, glede katere je še zelo skrivnostna. Z gotovostjo lahko trdimo le, da bo zajemala velik del njenega fotografskega življenja. Kmalu se odpravlja v Namibijo, kjer bo raziskovala plemeni Himbe in Herero.

Srečno pot Nives!

 

Tina Saražin

Oznake:

Spletna stran za svojo funkcionalnost uporablja spletne piškotke, ki ne hranijo osebnih podatkov. Več o piškotkih lahko izveste tukaj

The cookie settings on this website are set to "allow cookies" to give you the best browsing experience possible. If you continue to use this website without changing your cookie settings or you click "Accept" below then you are consenting to this.

Close