< Intervju: Lara Ham - Obalaplus
Nalaganje

Vnesite za iskanje

Tags:

Intervju: Lara Ham

Lara Ham je nedavno postala CEO Quintessentially kluba za jugovzhodno regijo. K mizi v kavarni, kjer sva dogovorjeni za pogovor, pride v beli obleki s slamnikom na glavi, z veliko poletno torbo, vitka in zagorela. Če ne bi vedela, kdo je, bi si mislila, da sem zgrešila in namesto v Portorož prišla na Azurno obalo. Poskušam se spomniti, od kdaj veva druga za drugo. In se ne. Zagotovo pa se poznava zelo dolgo. Nekaj časa sva obe delali na področju komunikacij, dokler ni z možem odšla v Beograd. Vse, kar se je dogajalo potem – moževa bolezen, borba za njegovo življenje, gradnja hiše v Maliji nad Izolo, rojstvo drugega otroka – je na meji mogočega, na meji tistega, kar človek še zmore. V tem času je ostala tudi brez službe na Mobitelu, kjer se je zaposlila potem, ko dr. Drnovšek ni bil več predsednik vlade.

Zakaj Mobitel?

Vabili so me, naj ostanem v kabinetu, a sem se odločila, da grem. Dr. Drnovšek je bil asket in mi smo imeli najslabše plače v državni upravi. Živela sem pri mami, ki mi je prala in likala, najeti nisem mogla niti hipotekarnega kredita in odločila sem se, da tako ne gre več naprej in da moram v službo nekam, kjer se bom lahko finančno okrepila.

V kabinet dr. Drnovška si prišla naravnost iz Amerike, kjer si, s prvo štipendijo ameriške vlade v samostojni Sloveniji, študirala mednarodne odnose na univerzi v San Diegu in odnose z javnostmi na Columbii v Chicagu.

Med študijem smo iskali štipendije za različne dodatne dejavnosti,. Delala sem recimo na Boston Globe, kjer sem se učila pisati in izpopolnjevala jezik. Nekega dne sem dobila elektronsko pošto direktorja Varoga&Rice inštituta iz Houstona, ki me je povabil, da naj pridem delati tja. Pomislila sem: »Kakšen Houston, kakšen Teksas, saj tam so sami kavbojci in indijanci.«  Direktor oziroma kar lastnik sam me je prepričeval, da to ne drži, da je to bogata država, da so ljudje premožni, da je to tretje največje mesto v državi. Zdelo se mi je nenavadno, da je bil tako vztrajen. Izkazalo se je, da je njegov ded Slovenec in si je želel v službo sprejeti nekoga, ki je iz Slovenije. Napisal mi je, da vodi politične kampanje. Nisem vedela, kaj naj si predstavljam, saj so me zanimale neprofitne nevladne organizacije. In ko sem mu to povedala, mi je odvrnil, da njegova žena vodi tretjo največjo tovrstno organizacijo The March of Dimes, fundacijo za prezgodaj rojene otroke, kjer bom lahko tudi sodelovala. In tako sem se iz Washingtona preselila v Houston. Kmalu sem ugotovila, kaj pravzaprav dela. Za vse demokrate v vseh državah je vodil politične kampanje, tudi za Clintona. Delo je bilo zanimivo. Moja prva politična kampanja, pri kateri sem sodelovala, je bila v New Orleansu. Demokratom je takrat kazalo dobro in ideja je bila nova štipendija v Washingtonu, ker bo Clinton zmagal.  Odgovorili so mi iz Washington centra, dali so mi štipendijo za Democratic national convention pod pogojem, da grem tudi na Republican national convention.  In sem šla. Vse me je začelo zanimati, veliko sem brala. Clintonu je dobro kazalo, kasneje sem sodelovala tudi na njegovi inavguraciji in to so bile neprecenljive izkušnje.

Zakaj si se vrnila v Slovenijo in kdaj?

Januarja 1997,  da bi diplomirala še na drugi fakulteti, na Fakulteti za družbene vede. Moja prva izbira je bila sicer medicina, hotela sem biti ginekologinja, porodničarka, a mi je tisto poletje, ko sem se vpisovala na univezo, umrl oče. Medicina se mi je tako zamerila, da sem, kljub temu, da sem naredila sprejemne izpite, šla na ekonomijo. Tako sem začela študirati nekaj, kar si sploh nisem želela in o tem nikoli nisem razmišljala. Po koncu drugega letnika sem ugotovila, da pogrešam humanistično izobrazbo in se vzporedno vpisala še na Fakulteto za družbene vede. Tam so se mi odprle oči in duša. Na ekonomiji smo delali izpite tako, da si dobil učbenik, se naučil in šel na izpit.  Na FDV si dobil 6 knjig, ki si jih moral prebrati in šele nato pristopil k izpitu. V 4. letniku sem si za diplomo izbrala prof. Splihala, ki je bil takrat strah in trepet fakultete. Vsi so me opozarjali, da  ne bom nikoli diplomirala, a sem vztrajala. Od malega sem šla z glavo skozi zid. In kot mi je pripovedovala mama, če so mi naročili, kaj naj naredim, sem pokimala, šla v sobo in naredila po svoje.

V času študija si delala kot stevardesa na Adrii.

Tam sem se naučila, kako razdeliti čas in biti zelo organizirana, kar mi še danes prav pride. Šla sem na primer na letalo za Istanbul, kjer smo čakali 6 ur za let nazaj, s sabo sem imela skripte in se učila za izpit. Ko smo se zjutraj vrnili v Ljubljano, sem bila ob 9.00 na fakulteti, popoldan sem spala in zvečer spet v službo. Tako sem zaslužila, lahko sem potovala, obenem sem imela odgovornost do študija, ker sem imela pokojnino po očetu.

Ko naročiva kavo, mi pove, da je odvisna od dobre kave in čaja, ker je nekaj otroških let z mamo in očetom preživela v Afriki, kjer je njen oče za Emono vodil plantažo kave in čaja. Imela je svojega slona in opico.

To okolje me je zelo zaznamovalo,. Zanimale so me povsem druge reči kot vrstnike v Sloveniji.

Je bila torej vrnitev domov travmatična?

Ne. Pravzaprav sem se veselila osnovne šole v Ljubljani. Tako kot starša, sem tudi jaz rojena Ljubljančanka. Po končani osnovni šoli sem se odločila, da grem na najboljšo gimnazijo v Ljubljani, na bežigrajsko. Ker je bilo takrat usmerjeno izobraževanje, moj izbirni predmet pa fizika, sem imela vsako sredo 6 ur fizike in fizikalnih vaj. Tega znanja sicer nikoli potem nisem potrebovala, je bila pa to osnova za mojo nadaljno življenjsko pot.

Vsi, ki smo poznali dr. Drnovška, vemo, da si je zelo pazljivo izbiral sodelavce.

Zgodba moje zaposlitve v kabinetu dr. Drnovška je zanimiva. Ko sem se vračala iz Amerike, sem poklicala mamo z dunajskega letališča, ki mi je povedala, da so klicali iz kabineta predsednika Drnovška, ker mi ponujajo službo. Še isti dan sem imela kosilo z generalnim sekretarjem vlade in še enim sodelavcem. Nisem vedela, kaj bom delala. Sprejel me je Drnovšek, ki mi je rekel: »Če ste bili dobri za Clintona, boste tudi zame.« Tako sem prišla v prvo službo. Vse, kar se mi je tu dogajalo, je bila izkušnja, brez katere ne bi nikoli dosegla tega, kar sem danes.  Drnovšek je prepoznal mojo najboljšo lastnost, in sicer vztrajnost.  V službi sem vzpostavila protokol predsednika vlade, vpeljala predhodnice, tako kot imajo to urejeno v drugih državah. Bilo je zanimivo in raznoliko delo.

Zakaj so ti odpovedali službo v Mobitelu?

Razlog naj bi bil ta, da mi ne ne morejo zaupati, ker imam soproga, ki je bil eden najtesnejših sodelavcev pokojnega dr. Drnovška. Nikoli nisem bila članica nobene stranke in tudi dr. Drnovšek od mene ni nikoli zahteval, da bi bila. Službo sem dobila zaradi svojih sposobnosti in znanj in nikoli zaradi politične pripadnosti. Ustanovila sem svojo firmo, mož mi je predlagal, naj delam tisto, kar sem delala na Mobitelu. In počasi je delo steklo. To podjetje sem imela 13 let, potem pa sem ga morala zapreti zaradi prometne nesreče, ki sem jo doživela pred tremi leti. Takrat sem se morala odločiti, katero podjetje bom obdržala.  Delala sem za največje privatne lastnike na Balkanu, jim pomagala pri vstop v EU in obratno.

Kako se je začelo sodelovanje s Quintessentially?

Leta 2010 so me poklicali iz Londona in mi predlagali, da začnem delati zanje. Predlagala sem jim, da prevzamem regijo in ne samo Slovenije.  Odgovorili so, da dajejo licenco za posamezno državo in ne za regijo. Obrnila sem se in šla.

Ponovno so me poklicali čez eno leto in potrdili, da sprejemajo vse moje pogoje. Tako sem decembra 2011 prevzela licenco za jugovzhodno Evropo. Aprila 2012 je bil prva generalna stavka v Sloveniji. Takrat se mi je zdelo, da tega projekta ne bom nikoli speljala, ker je to tako ozko specializirano podjetje, usmerjeno predvsem v tržno nišo. Začela sem postavljati platformo za osem držav, ki jih pokrivam. Podjetje je registrirano v Sloveniji, sedež pa je v Zagrebu, ker je to največja “incoming država”. Quintessentially je edini globalni “lifestyle consierge” klub na svetu in naša pisarna skrbi za člane z vsega sveta,  hkrati pa  servisiramo člane, ki potrebujejo našo asistenco doma ali v tujini. Naša pisarna je v Londonu na Portland Place, čisto nasproti BBC zgradbe in 10 korakov od Regent in Oxford streeta.

Kaj natančno delate?

Od dnevnih nalog se jih največ nanaša na potovanja, rezervacijo sob, najem jaht, helikopterjev, manjših letal, avtomobilov, šoferjev, ki vas čakajo na letališču, ko priletite. Poskrbimo za vso logistiko, ko kam potujete. Na primer če želite pogledati trgovske centre na Japonskem, ker imate vmesni postanek v Tokiu. Rezeviramo vam kosilo v restravraciji, organiziramo šoferja, ki vas pelje do trgovskih centrov in vas potem še odpelje na letališče.  Otrokom naših članov pomagamo pri vpisu na najboljše fakultete na svetu,  vpisujemo jih na najboljše poletne tečaje ekonomije,  jezikovne tečaje za majhne skupine, kjer boste srečali otroke francoskega ministrskega predsednika, princev Savdske arabije …

Smo edini “health consierge” na svetu. Imamo kontakte najboljših zdravnikov, specialistov, članom pomagamo pri reševanju zdravstvenih težav… Mi uredimo namestitev in pregled, vi samo pridete, opravite pregled in poseg.

Pomagamo pri pridobivanju drugih mnenj v primeru katerekoli bolezni, iskanja najboljših fizioterapij,  komplementarnih zdravljenj… Karkoli potrebujete v zvezi z zdravjem.

Naše pisarne so tehnološko opremljene po najvišjih standardih varovanja, predvsem zaradi popolne zaščite interesov naših članov.

Pomeni, da moraš biti član?

Ja. To je pogoj. Zanimivo, da marketinški ljudje mislijo, da smo marketinška ali PR agencija, turistične agencije mislijo, da smo turistična agencija. Ne. Niti marketinška niti turistična. Mi združujemo 32 sestrskih podjetij,  ki pokrivajo izobraževanje, zdravstvo, komunikacije, nabavo Hermes torbic, cigar, najboljših vin ali žganih pijač …. Člani pa nas uporabljajo za tisto, kar potrebujejo.  Zakaj članstvo? Ker so njihove zahteve zamudne,  mi pa jim prihranimo čas in denar. Za vas, ki imate otroka z imunološkimi težavami in ste bili že pri najboljših zdravnikih, iščemo še dodatne možnosti zdravljenja. In to lahko traja tudi 3 tedne. Zdaj se že dva dni ukvarjamo s primerom člana iz Velike Britanije, ki je bil v Splitu na dopustu in je od francoske družine, ki živi v Parizu, kupil violino. In ker so šli oboji v Split na dopust, so violino prinesli s seboj. Vredno 110 tisoč funtov. Gospod je violino pozabil na letališču, našel jo je taksist. Gospod nam je pisal, da jo je izgubil in prosil, da jo najdemo. Našli smo taksista in violino in ker je njena vrednost velika, smo morali poskrbeti za to, da gre nekdo po violino, jo prinese v Zagreb in jo pošlje v London. Lani nam je članica iz Los Angelesa poslala sliko, ki jo je videla na Korčuli in jo je želela kupiti. Našli smo slikarko, ki jo je naslikala, a je bila slika že prodana. Slikarka je za našo članico narisala novo. Delamo res nenavadne stvari, ki pa niso servisne storitve. Lani za božič sem se sprehajala po obali, dobila klic enega od naših članov, ki mi je povedal, da je imel prometno nesrečo. Poskrbeli smo za avto, ki ga je bilo treba odpeljati na servis. Seveda ima asistenco, a mu tega, kar mu naredimo mi, asistenca ne naredi. Uredili smo servis, pripeljali nov avto, rezervirali namestitev, od serviserja naslednji dan pripeljali star avto…. Kaj hočem reči? Zelo pomembno je, da naše člane dobro poznamo. Vedeti moram ali imajo družine, otroke,  s čim se ukvarjajo, kakšen avto vozijo, kaj radi jejo, če so vegani…

Gre torej za vzajemen odnos?

Ja, zelo zanimivo delo, s katerim rasteš in se širiš vsak dan. Pri svojem delu sem  spoznala zelo zanimive ljudi, najboljše kuharje iz prestolnic, urednike svetovnih medijev, odlične zdravnike iz najboljših evropskih in ameriških klinik, ki jih po večini lahko osebno pokličem.

So med člani tudi Slovenci?

Seveda. Ključni člani so ljudje, ki uživajo življenje, radi potujejo, si pustijo svetovati, kje so najlepše destinacije, vedo, da potrebujejo pomoč, seveda povedo svoje želje, a so odprti za naše predloge. Je pa še vedno veliko premožnih ljudi, ki že 20 let hodijo na isto lokacijo, pa naj bo to v prikolico na Pagu ali pa v isti resort na Maldivih. Ti ljudje me ne potrebujejo, ker poznajo Pag bolje kot jaz.

Imamo tudi korporativne člane v Sloveniji, razne banke, oddelke privatnega  bančništva, podjetja, ki potrebujejo to vrsto pomoči za svoje delovanje.  Naša asistenca je cenovno ugodna. Če imaš podjetje in deluješ  v vsaj 5 državah na svetu, pri nas kot elitni član dobiš štiri managerje v 5 državah za 365 dni v letu, kar stane 15 tisoč funtov na leto. To je 3 tisoč funtov na državo na leto. Imaš osebo z imenom in priimkom, ki celo leto skrbi samo zate.

Je kakšna storitev, ki je ne morete zagotoviti?

Delamo vse, kar je legalno.

Je kakšna bizarna želja, ki si jo morala odklonit?

Seveda. Vsako poletje so kakšne. Ko gredo ljudje na dopust, hočejo izvedeti od nas, v katerem klubu so najlepše hostese. Letos je eden izmed članov želel, da naredimo razpis za hostese, ki naj bi ustrezale določenim kriterijem. Seveda sem rekla, da tega ne bomo prevzeli, ker se s tem ne ukvarjamo.

Mejna področja?

Ja. Iščemo varuške, ki smo jih poslali v Ženevo, London, jaz opravim razgovore s temi dekleti, ker moram vedeti, koga pošljemo. Člani mi morajo zaupati. V našem poslu je najpomembnejše, da si zadovoljen sam s seboj, da se s člani ne primerjaš. Če hoče član Hermesovo torbico, Cartiejevo Love zapestnico, le to dostavim z največjim veseljem, saj sem s svojim platnenim cekarjem zelo zadovoljna.

Te ne sme zamikati ta svet?

Ja, zato je zelo težko najti osebe za ta posel. Biti moraš operativen, po večini so to mladi ljudje, čeprav iščem mlajšo upokojenko z veliko kilometrine, doživetij, izkušenj, ki je razgledana in izobražena. Moji zaposleni morajo brati vse revije tipa Vogue, GQ, vse lokalne portale. Ne sme se ti zgoditi, da česa ne veš. Letos poleti sem brala knjigo Pariška žena, zgodbo o ljubezni med dvema nepozabnima človekoma, Ernestom Hemingwayem in njegovo ženo Hadley. Zelo zanimiv je del, ki govori o njunih dopustih, čeprav sta bila brez stanovanja v Parizu. Najemala sta nek prostor nad garažo, majhen, temen.  A sta pozimi šla za tri mesece smučat v Avstrijo, ker je bilo to ceneje kot v Parizu. Ali pa sta se naslednjo zimo odpravila na smučanje v Chamby, nato v Italijo in še v Španijo. Ko je prišla njegova bodoča žena, takratna urednica Voguea, Pauline v Evropo, so šli na Antibes. Takrat ni poleti nihče hodil na Azurno obalo in vse je bilo zaprto. Njuna prijatelja sta lastniku hotela v mestu plačala, da je samo zanju ostal odprt vse leto in kmalu so ostajali odprti tudi drugi hoteli in še več so jih gradili.  Plaža je bila nekdaj zakopana pod morsko travo, vendar jo je Gerald sam odstranil. Preden sta se pojavila in to naredila, ni nihče pomislil, da bi se na plaži sončil. Izumila sta sončenje. Prva sta posadila po svojem velikanskem posestvu heliotrope, limone, datlje, oljke in lažne poprovce. Iz  knjige ugotoviš, kako se je začel razvijati svet luksuza, ki ima v Evropi domovinsko pravico kakšnih sto let in nič več.

Samo poglejte, kako se spreminjajo destinacije in kaj je uspela doseči STO: na vsakoletnem srečanju članov Virtuosa, vodilnega globalnega združenja na področju luksuzne in butične potovalne industrije, je prejela nagrado Hottest Destination of the Year, ponovno pa je bila nominirana za laskavi naziv Virtuoso Tourism Board of the Year 2019.

Prej omenjeno sončenje, se počasi odmika, ljudje nočejo ležati na soncu pri 45 stopinjah, ampak iščejo zelene destinacije, ki so zapisane trajnostnemu razvoju. Še vedno pa je dobra hrana tisto, kar najprej iščejo vsi. Ne luksuzne restavracije,  ampak dobra hrana.

Kam jih napotiš na obali?

Dobro in pravo ribo za goste, ki natančno vedo, kaj in kako želijo jesti, je v Portorožu težko najti. Pa vendar se tudi na slovenski obali tudi to da. Imamo pa vrsto izvrstnih izbir v Vipavski dolini in nove izzive v izolskem zaledju, mislim predvsem na Korte. Težava je prometna povezanost, ker se že leta gradi zelo kratka direktna povezava med Izolo in Šaredom, ki bi dala tudi nov turistični zagon. Pa kolesarske steze, ki bi povezale obalo in istrske taverne, kjer bi točili vino in rezali različne pršute.

Kaj pomeni CEO, tvoja nova funkcija, ki je doslej ni opravljal še noben Slovenec, kaj šele, da bi bila to ženska?

CEO za našo regijo doslej še ni bil Slovenec in tudi ženska ne. To pomeni, da smo za London, kjer je sedež podjetja, v korporativnem smislu enakovreden partner. Na sestanku z lastniki sem predlagala, da v regijo vstopimo tudi s korporativnimi poli, katerih meje so prej segale do Münchna, Pariza ali pa so naše področje pokrivali iz Moskve ali Londona. Seveda sem morala vse postaviti iz nič ter začeti z osveščanjem odgovornih vodilnih v podjetjih in v marketingu.

Leta sem porabila za to, da sem dosegla ta status. Morda je k temu malo pripomogla tudi ponudba, ki sem jo prejela lani iz Savdske Arabije. Ponudili so mi mesto šefa kabineta kraljevega para, zadolžena pa bi bila za vse nepremičnine po svetu, ki so v njihovi lasti.

Bojana Leskovar

Oznake:

Spletna stran za svojo funkcionalnost uporablja spletne piškotke, ki ne hranijo osebnih podatkov. Več o piškotkih lahko izveste tukaj

The cookie settings on this website are set to "allow cookies" to give you the best browsing experience possible. If you continue to use this website without changing your cookie settings or you click "Accept" below then you are consenting to this.

Close