< INTERVJU: Branko Đurić – Đuro        - Obalaplus
Nalaganje

Vnesite za iskanje

INTERVJU: Branko Đurić – Đuro       

Igral je v filmu Nikogaršnja zemlja, ki je bil nagrajen z oskarjem. Režiral je film Kajmak in marmelada, ki je najbolj gledan slovenski film. Nadaljevanke, kot sta Naša mala klinika in Teater Paradižnik, so bile med najbolj gledanimi televizijskimi nadaljevankami pri nas. Okrog 450-krat je do sedaj igral v predstavi Đurologija, ki jo je videlo 250.000 ljudi. In še vedno polni dvorane po vsem svetu. Pravkar je HBO kupil njegov scenarij (v sodelovanju z Noahom Charneyim) za znanstveno fantastično nadaljevanko v šestih delih. Je solastnik prvega privatnega gledališča v regiji v Zagrebu Luda kuča, ki letos začenja drugo sezono. Vmes piše scenarije, nastopa z ansamblom Bombaj štampa, napisal pa je tudi knjigo Mojih petdeset, ki je izšla prejšnje leto in so jo že trikrat ponatisnili.

Spoznala sem ga na rojstnodnevni zabavi skupnega prijatelja davnega leta 1993. Ko je šla zabava srečnemu koncu naproti, nas je okoli ognja ostala še peščica. S prijateljem Lošo (pevec skupine Plavi orkestar), sta, trenutku primerno, pripovedovala dolg vic o tem, kako se znebiti gostov, ki nočejo domov.

Ko se ozreš nazaj na svoje življenje, kateri dogodki in ljudje so te zaznamovali?

Zelo nerad gledam v vzvratno ogledalo. Peljem hitro in zelo redko se oziram nazaj. Še vedno sem v takem življenjskem obdobju, da sem prepričan, da ni potreben poračun za nazaj. Še najbolj uživam v trenutku.  Če igraš v filmu, ki je dobil oskarja (Nikogaršnja zemlja), pravzaprav ni bolj odmevnega dogodka od tega. Kar pa me je usmerilo v življenju, je bila prva priložnost, ki sem jo imel še preden sem postal študent Akademije za gledališče, film in televizijo, in sicer  nadaljevanka na televiziji Sarajevo Lista nadrealista.  Ko so me sprejeli na akademijo, sem že imel izkušnjo dela s kamero, hitro sem dobil tudi vlogo v filmu

Če se že moram ozreti nazaj, moram priznati, da sem imel veliko priložnosti in srečo. Brad Pitt mi je dejal, da so za igralca najpomembnejše priložnosti.  Danes je ogromno talentiranih igralcev, ki pa nimajo priložnost, da bi dokazali svoj talent.  Imel sem torej srečo, da sem imel priložnost že na začetku kariere in sem jo kar dobro izkoristil.

Ko sem brskala po tvojih FB straneh, sem bila presenečena nad tem, koliko delaš. Đurologija, filmi, nastopi z Bombay štampo, gledališče v Zagrebu, zgleda, kot da se nikoli ne ustaviš?

Saj vem. Od zunaj zgleda, kot da sem zelo ambiciozen.  Res imam srečo, da je to, kar delam, tako odmevno. So ljudje, ki delajo še več kot jaz, pa jih publika ne pozna.  Res nisem ambiciozen, sprejemam in zavračam ponudbe. Očitno imam občutek za to, da izberem prave stvari.

Kaj si nazadnje odklonil, rekoč sam sebi, da tega pa ne bi počel?

No, res ne bi hotel koga užaliti. Mlajšim kolegom vedno pravim, da ti kariero naredijo vloge, ki jih zavrneš in ne tiste, ki jih sprejmeš. Saj veš, koliko je igralcev, ki jih vidiš vsepovsod, ki sprejmejo vsako priložnost in se iztrošijo v napačnih vlogah. Tudi to srečo sem imel, da sem sprejel le eno vlogo, ki se je kasneje izkazala za napačno.

Ob izidu knjige Mojih petdeset si dejal, da si se v življenju naučil predvsem to, da ne ponavljaš napak. Katerih napak?

Zaupanje ljudem. Včasih sem bil v življenju preveč naiven in sem ljudem zaupal na prvo žogo. Idealiziral sem vsakogar. Potem ugotoviš, da veliko ljudi nosi maske, ki jih včasih nisem prepoznal, zdaj pa sem bolj pozoren. Bolj izkušen sem.

Ko te človek spozna, je prvi vtis o tebi vtis ležernosti, enostavnega odnosa do življenja, da nisi človek, ki bi kompliciral, gnal za nečim … Ko pa vidim tvoj življenjepis, se sprašujem, od kod to? Kaj te žene? Moraš nekaj povedati?

Pravzaprav ne. Jaz rad igram, se rad igram.  Vse izhaja iz igre. V to sem zabredel, ker sem hotel vpisati študij, kjer ne bo matematike. Matematika je bila zame preveč resna. Tako sem najprej dve leti študiral novinarstvo, vmes pa bil sprejet na akademijo. To mi je bilo blizu, kot mi je blizu tudi rocknroll. l983 je že obstajala tudi Bombay štampa. Razvijal sem svoje spretnosti, izučil sem obrt in igra je postala nekaj, od česar živim.

In zdaj vse počneš istočasno. Pišeš scenarije, igraš, režiraš v gledališču,  v filmih, igraš na koncertih …

To je vse sorodno. Nisem hiperenergetik, čeprav je včasih tako videti. Vbistvu sem res len. Verjemi, karkoli sem doslej delal,  nisem porabil več kot 70 odstotkov svoje energije.

Kaj pa počneš takrat, ko si dovoliš, da si res len?

Na barki sem. Tam sem najraje. Vsako poletje komaj čakam, da se vkrcam na barko, da sem z družino, s prijatelji, da iščemo lepe zalive, dobre restavracije …

Tako preživiš vse poletje?

Poskušam. Čeprav delam tudi poleti. A planiram tako, da štartam iz Izole, kjer imam barko in potem igram v Puli,  Reki, v Trogirju, Šibeniku, Splitu. Zasidram se, odigram in grem naprej. Igrali smo to poletje še v Sarajevu, v Nikšiču, v Beogradu pa nas je poslušalo kar 20.000 ljudi.

250.000 ljudi je prišlo na Đurologijo, Naša mala klinika je bila najbolj gledana tv serija, na tisoče ljudi te hodi poslušati na koncerte …

Ne pozabi na film Kajmak in marmelada, ki je najbolj gledan slovenski film (smeh).

Kaj prepriča ljudi, da te gledajo in poslušajo?

Popularnost je stranski učinek našega posla. Nekateri mislijo, da je popularnost cilj. Ampak ni. Je stranski učinek.

Ko pripravljaš nastope, nikoli ne pomisliš na to, kaj bo ljudem všeč?

Ne, tako ne razmišljam. Hočem pa, da je publika zadovoljna,  da ljudje razumejo, da se zabavajo. Danes se je zelo enostavno skriti za masko “umetnosti”, da narediš nekaj, kar nihče ne razume. To me ne zanima. Hočem, da gredo iz kina razpoloženi, veseli, ne pa da poskušajo razvozlati, kdo je komu kaj in drug drugemu ne upajo priznati, da jim ni nič jasno.

V vseh vaših tekstih od TOP Liste nadrealistov pa do Đurologije ste kritični do stvari, ki so sestavni del našega vsakdanjega življenja.

Najprej se delamo norca sami iz sebe, potem pa se lahko pošališ tudi iz drugih. Cinizem brez pokritja mi je tuj, da se delaš norca samo iz drugih. Danes smo priča predstavam polmentalnih klošarjev, ki furajo cinizem, v življenju pa nimajo kaj pokazati.  Če si ciničen sam do sebe, dobiš pravico, da si tudi do drugih. Vedno smo začeli z vsebinami, ki smo jih najbolje poznali in nato krenili v svet.

Ko si se preselil v Ljubljano, si tukaj opažal drugačen odnos do humorja? Čemu se Slovenci smejemo?

Humor je univerzalen. Pogosto povem, zdaj me že citirajo, da imamo Slovenci in Bosanci enak smisel za humor. Bosanci se radi pošalimo na svoj račun in tudi Slovenci na račun Bosancev. Đurologijo sem igral od Sydneja do Los Angelesa, v Skandinaviji, kjerkoli so naši ljudje, ki jim večinoma gredo na živce enake, življenjske stvari.

To predstavo si ponovil več kot stokrat?

Odigranih je že skoraj 450 predstav.

Ti je kdaj dolgčas?

Imel sem krizo. Tam okrog osemdesete predstave, pa do stote. Rekel sem si, da ne morem več. Sam sebi sem postal dolgočasen. Enostavno nisem našel stikala, s katerim bi preklopil na način, ki bi bil zanimiv zame tako, kot je publiki. Ljudje so se na predstavah res zabavali. V Beogradu smo igrali v Domu sindikata, 1700 ljudi, reklamirali smo eno predstavo, prodali smo jih 6. Dan za dnem. V Novem Sadu trinajst, v Splitu več kot 10. Vsi so bili navdušeni.  Potem sem v nekem manjšem mestu bil pred predstavo res depresiven. Vendar sem kasneje ujel  ta žarek, rekel sem si, da se moram zabavati jaz in tudi oni. In sem. To stikalo deluje še danes, obrnem ga in si rečem: »Gremo se zabavat!«

A kdaj pozabiš besedilo?

Itak!

Pa potem? Improviziraš?

Znajdem se. Vsem se to dogaja. Bistveno je, da ohraniš koncentracijo za naprej.

A je res, da pišeš nadaljevanje Naše male klinike?

Ne, pisal sem podaljšek Naše male klinike, nekakšen Naš mali hotel. Pregovarjam se s televizijami za produkcijo. Kar sem nazadnje delal zanimivega v regiji, je bila serija za HBO, ki so jo odkupili že spomladi. Znanstvenofantastična serija.

O čem?

Eh, to pa ne smem povedati. Scenarij sem pisal skupaj s profesorjem Noahom Cherneyim. 6 nadaljevanj.

Kaj pa delaš v Zagrebu?

Skupaj z igralcem Renejem Bitorajcem sva kupili staro kinodvorano, jo prenovili in tako imamo svoje privatno gledališče. Prvo v regiji in za nami je uspešna sezona. 13. septembra se je začela nova.

Ti je kdaj žal za prejšnjo državo?

Hm, odvisno, če razmišljaš s srcem ali z glavo. Pravzaprav moram razlikovati med tem, ali mi je žal za mladostjo ali mi je žal za bivšo deželo. Ne morem pa reči, da sem “jugonostalgik”. Zame Jugoslavija geografsko še vedno obstaja. Nova kvaliteta je pa ta, da smo z razpadom Jugoslavije nekateri igralci postali mednarodne zvezde. Igram v Makedoniji, Srbiji, Črni gori, na Hrvaškem in še vedno se tam počutim doma, kar pravzaprav niti ni čudno, ker se doma počutim tudi v Rimu in New Yorku. Povsod, kjer imam prijatelje. Sicer pa je Sarajevčanov in Bosancev vsepovsod veliko in se je enostavno počutiti doma.

Zoran Predin pravi, da je najbolj navdušeno sprejet v Makedoniji.

Tudi jaz imam podobne izkušnje. To so ljudje, ki so najbolj veseli, ljudje z najmanj razlogov. Vedno najdejo nekaj, kar je dovolj za zabavo.

Kaj počneš najraje? Pišeš scenarije, režiraš, igraš v filmu in gledališču, igraš z ansamblom? Razlike najbrž so. Ne moreš reči, da vse enako rad počneš, ker potem nekaj ni v redu.

Res je.  Enkrat raje pišem, drugič raje igram, a je glasba moj favorit. Najbolje se počutim na koncertu ali v studiu, ker glasba je osnova vsega, kar počnem potem.

Kaj od glasbe, ki ni tvoja, poslušaš?

Jaz sem “old fashion”.

Pomeni?

Še vedno poslušam Rolling Stones, Chucka Berrya, blues, nove avtorje, ki temeljijo na teh ritmih. Poslušam tudi novejše stvari. Sin ima skupino Smrt boga in otrok. Z njimi poslušam novejše smeri v glasbi, ki so mi všeč.

Narodnjaki?

Tega pa ne morem.

Nikoli?

Mi smo punkerji, new primitives, rockerji, nikakor narodnjaki. Čeprav ko danes vidim to poplavo narodnjakov, so bili tisti iz našega časa, ki so nam bili takrat grozni, zdaj klasika, romantiki, Šaban Baranović na primer. Vse smo jim oprostili. V primerjavi z današnjimi, ki so res grozni, so oni pravzaprav pop.

Katere filme gledaš?

Zelo malo. Sem pa član Evropske filmske akademije in moram letno pogledati  40 do 50 novih filmov, da lahko glasujem. Že to komaj utegnem. Gledam filme tudi na festivalih, je pa to daleč od tega, da bi bil filmofil.

Ne maraš filmov?

Film imam rad, jih je pa zmeraj manj, ki so mi blizu. Še vedno najraje gledam filme Charlija Chaplina.

Kaj si  videl nazadnje in ti je bilo ok?

(dolg premor) Lahko ti povem, kaj sem nazadnje gledal v gledališču in sem jokal. Tih vdih v MGL, tekstopisca in režiserja Nejca Gazvode.  Presunljiva predstava. Bojim se, da ne bo opažena, kot bi si to zaslužila.

Kaj bereš?

Kar mi pride pod roko. Raje kot berem, pišem. Vznemirja me prazna stran, za katero ne veš, kaj bo na njej napisano. Ko pišem, se mi zdi, da berem. Zanima me, kaj se bo zgodilo potem. Kaj bo prišlo iz moje glave.

Pred leti sem začel brati vse o relativnostni teoriji. Obožujem Einsteina. Vedno me je zanimala astrologija, planeti, ozvezdja. Par let že to počnem, a mi manjka znanje fizike in matematike, da bi lahko rekel, da res razumem relativnostno teorijo. Je pa to branje neskončno zabavno.  Berem Stephena Hawkinga, tudi Žižka.

Verjameš, da obstajajo drugi svetovi? Ravno skozi relativnostno teorijo in Hawkinga?

Verjamem.

Če bi imel možnost poleteti na Mars, a bi?

Ne. O vsem tem se mi zdi zanimivo razmišljati, ko pa to postane fizično, je zame prenaporno. Bolje, da ostane samo v moji glavi. Tako kot Hawking, ki je nepokreten, a je vse nastalo v njegovi glavi.

Oba s Tanjo sta zelo zaposlena. Imata tri otroke. Kako rastejo?

Otroci rastejo v delavnici, tudi oni so ustvarjalci. Zala se vedno resneje in uspešno ukvarja z igro. V dveh filmih ima glavni vlogi, veliko snema, v Ameriki je končala 4. letnik študija. Najstarejši Filip se ukvarja z glasbo.  Ela, ki je v prvi gimnaziji, hodi v glasbeno šolo, super poje, rada nastopa.

Kako pa živite kot družina?

Zabavno, zelo zabavno. To je najkrajša oznaka za naš način življenja.  Zelo rad delam z ljudmi, ki so mi blizu, torej tudi z družino. Enkrat je nekdo rekel, da zelo rad delam družinske filme. Odgovoril sem, da sem jaz edini, ki ne delam družinskih filmov. Moja družina dela filme, ki jih gleda cela Slovenija, drugi pa delajo filme, za katere da denar cela Slovenija,  film pa gleda samo družina. To so družinski filmi, ne moji.

A te prizadenejo kritike?

Saj veš, da te prizadene že to, da te nekdo ne razume. Potem si razložim, da je pomembno, kaj kdo govori in ne kdo kaj govori. Razočaran ostanem predvsem, če me kritizira nekdo, čigar mnenje cenim. Drobnjakarske kritike marginalcev me ne zanimajo.

Si bil strog oče?

Niti ne.

Kaj si otrokom prepovedal? Kje si postavil meje?

Mislim, da so prepovedi in iskanje napak v vzgoji otrok hude napaka. Tudi generalna napaka šolstva je v tem iskanju.  Pri otrocih je treba iskati svetle točke. In ne kot profesor v glasbeni šoli, ki komaj čaka, da zaigraš napačno noto in vzklikne: »Aha, ujel sem te!«

Česa pri sebi ne maraš?

Morda mi ni všeč, da nisem najbolj dosleden. Hitro odneham.  Nisem vztrajen.

Ne prenašaš fizične bolečine?

Bistveno slabše kot Tanja. Sem bolj občutljiv, najbrž to izhaja iz otroštva. Kakšen psihiater bi to že izvlekel iz mene.

Te je kdo pretepal?

Ja, odraščal sem v takem okolju, kjer je bil fizični obračun nekaj vsakdanjega, del folklore. Včasih dobiš “batine”, včasih pa koga “nabutaš”. No, jaz sem jih večkrat dobil.

Hiša v Fiesi?

Tam sem prijavljen. In s ponosom povem, da sem med redkimi prebivalci te krasne občine, tega krasnega primorskega mesteca.

Pomeni, da se boš tja preselil?

Ja, tam se tudi bolje počutim. V Fieso prihajamo čez vse leto,  vsa družina. Radi imamo našo hišo in tudi kraj. In upam, da se bo razvijala na pravi način, da ne bo preveč zanemarjena.  Najbolj me veseli, ko zjutraj pogledam v zaliv in vidim veliko bark.

Ne spomnim se, da bi te kdaj videla v kakšni drugi barvi kot črni?

Se mi zdi, da mi črna najbolj paše. Čeprav poleti sem bil tudi v belem. In v krakih hlačah. V Ljubljani kratkih hlač ne bi nikoli oblekel. Najbrž imam tudi zato rad Fieso. In tudi Primorsko.

Se oblačiš sam ali upoštevaš Tanjine nasvete?

Tanja vpliva, tako kot vplivajo vse žene na može. So pa še bolj vplivni kar vsi trije otroci.

Upoštevaš njihove nasvete?

Seveda.

Presenečena sem prebrala, da si že 15 let vegetarijanec?  Svetovni nazor ali zdravje?

Glutena ne jem, ker mi škodi. Vegetarijanec pa sem iz prepričanja, ker imam rad živali. Dvoličnost je zame to, da nekdo reče, da ima rad živali, pa jih jé. Na snemanju filma Traktor, ljubezen in rock’n’roll smo imeli kravo, svinje in kure. Ko je bilo snemanje končano, sem vprašal, kaj se je z njimi zgodilo. Kmetje so mi povedali, da so jih zaklali.  Počutil sem se, kot da so mi zaklali igralce. Odločil sem se, da bom par dni brez mesa. Vsi so se smejali, da ne bom zdržal niti par ur.  No, to traja že 15 let.

Pa družinski člani?

Tanja je jedla zelo malo mesa. Zdaj je celo prešla v veganstvo. Zala je vegetarijanka že štiri leta, Ela in Filip jesta vse.

Kaj pomeni biti del mednarodne filmske scene? Prijateljevati z Bradom Pittom in Angelino Jolie? Je to nekaj, kar te zaznamuje?

Pa to so isti ljudje kot mi.  Imajo enake probleme kot mi, le da imajo ti problemi več ničel kot naši. Je pa zanimivo videti od blizu organizacijski del njihovega življenja. Najprej ti javijo, kje se dobiš na večerji, potem pošljejo novo sporočilo z drugo lokacijo, na koncu pristaneš v tretji restavraciji, kjer si toliko časa, dokler te ne najdejo paparaci. In potem se spet seliš. Zabavno videti, a zame je to še en problem več. Sta pa oba krasna človeka. Bolj Evropejca, ne Američana.

Je tebi kdaj zoprno, da si popularen?

Niti ne. Edino to, da  se hočejo vsi slikati s tabo. Zadnjič sem bil po predstavi v garderobi v spodnjicah, ko je prišel gospod in želel z menoj narediti “selfie”. Povedal sem mu, da sem v spodnjicah, pa mi je odgovoril, da ga to ne moti. Je pa lepo, da je vse to, kar delaš, odmevno. In da te imajo ljudje radi.

 

Bojana Leskovar

Spletna stran za svojo funkcionalnost uporablja spletne piškotke, ki ne hranijo osebnih podatkov. Več o piškotkih lahko izveste tukaj

The cookie settings on this website are set to "allow cookies" to give you the best browsing experience possible. If you continue to use this website without changing your cookie settings or you click "Accept" below then you are consenting to this.

Close