Nalaganje

Vnesite za iskanje

Tags: ,

Intervju: Remigio

Slovenija je dala človeštvu tri dobre stvari: re-fošk, re-bulo in Re-migiota.

 

Stavek, ki si ga bom zapomnila za vse večne čase in verjamem, da ne bom edina! Tokrat sem prejela nalogo, da vam predstavim zanimivega Pirančana, ki je videl in tudi okusil že ves svet.

Preden se boste podali v branje, ki vas ne bo pustilo ravnodušne, pa morate vedeti, da tudi sama nisem vedela popolnoma nič o Remigiotu Giacuzzu. Ne od kod je, kaj počne, niti kako izgleda.

 

Dejstvo, da so starejši ljudje modri ljudje, še kako drži! Po neverjetnem telefonskem klepetu, polnem nepredvidljivih zapletov, sarkastičnih misli in zabavnih anekdot, v katerem sem počasi, a z velikim užitkom spoznavala gospoda Remigiota, sem se zavedala, da gre za človeka, ki bi lahko o svojem življenju resnično napisal knjigo. Se opravičujem. Zbirko knjig.

Remigio je bister mislec, ki se rad šali in življenje jemlje s polno žlico humorja. Čeprav bi lahko, ni tip človeka, ki bi silil v ospredje in se bahal s svojimi dosežki ter norimi življenjskimi zgodbami. Raje ostane samosvoj, misteriozen gospod, z obilo modrosti.

»Veš Klara, moje življenje ni kaj dosti posebno. Rodil sem se v Puli, ampak le rodil, saj sem vse otroštvo preživel v Piranu. V prvi hiši na desno, takoj po rampi. V mlajših letih, ko so mi po glavi hodile neumne in čudne ideje, sem postal inženir, ampak to le po napaki, da se ve, ker sem bil mlad (smeh). Potem sem se navdušil nad pirotehniko, tri leta in nekaj bil v Afganistanu, dve leti v Iraku, leto dni v Jemnu, osem mesecev in 24 dni na Antarktiki. Vmes sem postal potapljač in delal na platformah. Tako, nič kaj dosti zanimivega se mi ni dogajalo.«

 

V trenutku, ko sem slišala vse te besede, so se mi v glavi porodila tri vprašanja: Kaj? Zakaj? Kako? Nenadoma sem spoznala, da imam na telefonu neverjetnega gospoda, polnega zgodb. Pravega navtika, ki je videl ves svet, intelektualca, ki je ponotranjil nešteto kultur in človeka, ki živi svoje boemsko življenje.

 

»Zelo hitro sem postal hipi. In veš, kaj pravijo za nas? Da imamo radi vse, razen vojn. Hipi in puška ne gresta skupaj, zato sem po svetu razstavljal bombe. Vmes, ko sem potreboval denar in dolge dopuste, sem kot pomorec plovil po svetu. Trenutno pa režem kos hrasta, skoraj 13 metrov dolgega. Pred enim tednom sem ga vrgel dol in sedaj bom iz njega izdelal tacerje.«

Remigio živi življenje, ki si ga mi (ne mnogi, ampak kar vsi) ne bomo mogli nikoli predstavljati, ne v sanjah, ne v realnosti, ne čez 100 let. Je pristen hipi, ki je izživel vse, kar se je dalo in še več.

»Na Antarktiki nisem počel nič pametnega. Jemal sem vzorce, meril temperaturo in slanost vode, vrtal sem v led in s kolegi smo počasi prišli do 3.200 metrov globine. Ne me vprašati, zakaj in kako sem to delal, ker še zdaj ne vem. Jaz sem le nosil inštrumente, pazil na stroje in »crkaval« od mraza. Pa še piva ni bilo in niti kadit nisem smel, so me pa zelo dobro plačali (smeh).«

In kaj počnete sedaj? S čim se ukvarjate? » S kuharskimi pripomočki. Delam vse, kar je za v kuhinjo, drugo me ne zanima. Izdelujem vse iz železa, imam kovačijo, varilnico, itd. Iz kamna delam možnarje, lonce iz granita, lesene žlice,… Sem rojen vajenec. Ko ugotovim, da nekdo ve več od mene, se mu prilepim tako, da me ne odlepi.«

 

Remigio pravi, da je zasvojen s kuhinjo in hrano. »Sem odvisnik od tega, to je moja droga. Prekleta ura, ko sem prvič vstopil v kuhinjo. Pa bombe me blazno zanimajo. Doma imam lepo kolekcijo bomb in iz morske mine, ki sem jo potegnil z morja leta 1992 izpred Ronka, ki se nahaja med Izolo in Strunjanom, izdelujem roštilj. Morska hrana mi je domača, čeprav prihajam iz družine, kjer se je jedlo vse na putru. Oče je bil furlan, mati Francozinja in zato doma ni bilo oljčnega olja. Obožujem pa les. To je mati, oče, teta, stric vseh materialov. Trenutno imam pred sabo dva kubika hlodov hrasta, drevo mandlja in kup oljk. Iz tega bom izdelal tacerje, žlice, ročke za nože.«

 

Izdelujete zase in za vaše bližnje ali tudi prodajate? »To, kar počnem nima veze z biznisom, nima veze s prodajo, to je čisti gušt. En program na spletu (op. a. Pinterest) mi je totalno obrnil življenje. Tam dobim vse ideje, ki jih potrebujem. Lotil sem se tudi lonca iz granita. Sicer še ne vem, kako ga bom dvignil, ampak vem, da bom. Imam že svoja leta, 68 jih štejem, ampak zdaj mi vsi pravijo, da končno prihajam k pameti (smeh).«

Radi kuhate? » Jaz ja. In veste, kaj vam povem, da bom kmalu šel v politiko samo iz enega razloga, da postanem minister in naredim en zakon: ženskam prepovem vstop v kuhinjo. Konec! (smeh) Kot slišite, sem bolj avtoritativen tip. Trenutna situacija s koronavirusom mi prav paše. Pečem kruh doma, štruklje, kuham. Najraje pa imam fižol! Zelo me zanima solinarska kuhinja in prav zato sem si naredil roštilj iz soli. Najraje spečem še neočiščene sardele na soli. Rad imam čudne okuse in bazične stvari. Litoželezne in lončene posode, lesene kuharske pripomočke, vse, kar me vrne k naravi, k bistvu življenja. Nisem noben ekolog, se mi pa zdi butasto, da kupujem ribo iz Čila. Nimam nič proti Čilu, obožujem to državo, ampak če hočem čiliansko hrano je prav, da jo jem tam in ne tukaj. Se mi zdi neumno, da bi plačeval letalski transport za sardele (smeh).«

Remigio je pravi umetnik, ne le po duši ampak tudi po stilu življenja. »Ko sem v Grožnjanu videl kamin, sem si rekel, da takega želim imeti tudi sam in sem si ga naredil. Rad imam izživljanje v kuhinji. Rad jem tudi japonsko kuhinjo, ramen, ampak le nekajkrat na mesec. Vsakdanja jed mora biti to, kar zraste tukaj, pri nas. Sem star pragmatik in cinik. Ko vidim eno stvar, si jo dobro ogledam, analiziram in jo naredim. Večkrat mi kdo reče, da tega pa ne bom mogel narediti. Pa ni tako. Vse se da, če se hoče. V življenju je vedno treba iti do konca! Rad imam tudi naše pristne hmeljne napitke in avtohtona vina. Veste, Slovenija je dala človeštvu 3 dobre stvari: re-fošk, re-bulo in Re- migiota.«

 

Neverjeten smeh je preplavil najin pogovor. »Zelo mi je žal, ampak ne nameravam jemati tega življenja resno. Če nas en Covid-19, ki mimogrede sploh ne vem, kaj je, ustavi in spremeni naš način razmišljanja, no, jaz se te igrice ne nameravam igrati. Živim svoje življenje naprej. Počnem to, kar imam rad. Nov izziv mi predstavljajo trije novi tacerji, za moje tri kuhinje.«

Tri kuhinje? Kje imate vse te kuhinje? »Doma. Dve na vrtu in eno za štirimi stenami. Sedaj bi rad naredil še krušno peč, vendar še ne vem, ali turško ali klasično arabsko. No, ko se znajdem v taki dilemi, grem na Pinterest in najdem pravi načrt.«

 

Klara Beltram

Oznake:

Spletna stran za svojo funkcionalnost uporablja spletne piškotke, ki ne hranijo osebnih podatkov. Več o piškotkih lahko izveste tukaj

The cookie settings on this website are set to "allow cookies" to give you the best browsing experience possible. If you continue to use this website without changing your cookie settings or you click "Accept" below then you are consenting to this.

Close