Nalaganje

Vnesite za iskanje

Mar vse to piše v turistični strategiji Portoroža? Kljub krizi in neurejenostim ostaja Portorož eden izmed najuspešnejših slovenskih turističnih krajev. Samo mesec dni po pandemiji, je vsaj začasno in vsaj približno, turistično zadihal s skoraj polnimi pljuči. Toda spodbudni podatki so zavajajoči.

 

Turisti so iz leta v leto zahtevnejši, Portorož pa s svojo ponudbo nikakor ne napreduje, ampak očitno nazaduje. To po svoje dokazujejo tudi iskrice med portoroškimi gostinci. Lastnik dveh uglednejših lokalov ob portoroški plaži – Cacao in Bungalow – Grega Šubic, poziva občinsko upravo, naj sprejme akt, s katerim bo dopolnila in pospešila uresničevanje turistične strategije v kraju. Bo zgolj tak akt dovolj?

Takoj potem, ko so po dolgih mesecih portoroški gostinci ugotovili, da bi se sezona lahko obrnila na bolje, kot so si še maja sploh upali pričakovati, se je med njimi pošteno zaiskrilo.

 

Grego Šubica je zmotilo, ker v občini nihče ne poskrbi za red pri odpiranju lokalov in vsebino gostinske ponudbe. Slabo usposobljeni gostinci sredi uglednega turističnega kraja odpirajo lokale, ki jih po mnenju Šubica nikakor ne bi smeli dovoliti: »Kebab, frigani kalamari in avtobus s hitro prehrano, . . . ? Ali je to tisto, kar piše v strategiji o turistični strategiji piranske občine?« se je vprašal gostinec in dodal: »Tudi sladoleda bi lahko bilo enkrat dovolj v naši ponudbi in bi bilo lepo, če bi kdo ponudil še kaj novega. Še posebej, ker spreminjajo trgovine v prodajalne sladoleda, ali pa pred našim lokalom nekdo izdela leseno brunarico in cvre kalamare, tretji pa streže hamburgerje iz avtobusa. Ob tem, da imamo kar nekaj lokalov zaprtih. Meni pa so v isti stavbi pred tremi leti postavili pogoj, da ne smem prodajati sladoleda. Čez noč sem dobil tri konkurente. V lokal sem vložil veliko sredstev, oni drobiž, pobrali bodo smetano in bodo že konec poletja pospravili in šli,« pravi Šubic.

»Nikakor ne soglašam, da lahko v kraju, ki hoče razvijati vrhunsko ponudbo, prepustimo razvoj turizma stihiji. Potemtakem bi lahko imeli tukaj Zrče, ali pa Ulico z rdečimi lučmi, ker bi to zagotovo prinašalo denar. Ne vem, če lahko pristanemo na mnenje predstavnikov občinske uprave, da naj prevlada logika povpraševanja in ponudbe. Potem smo zagotovo obsojeni na propad, ker na globalnem trgu ne moremo konkurirati Kitajcem. Ena ponudba škodi drugi. In tudi ne moremo dovoliti, da gostom ponujamo »smeti«, neokusno hrano slabše kakovosti, kakršno lahko kupujemo v najcenejših supermarketih. Sam se močno trudim, da je drugače in da dvigujemo raven ponudbe v kraju. Vendar težko tekmujem z nelojalno konkurenco, ki jo dovoljuje in celo spodbuja občinska uprava. Zato pa je 75 odstotkov gostincev v rdečih številkah, zato imamo hrano vprašljive kakovosti. Dobičke lahko kuješ le na račun nekoga ali nečesa, bodisi na račun slabih surovin, tako da nekoga ne plačaš, bodisi dobavitelja, bodisi delavca,… Imamo pa tudi gostišča, ki ne delujejo po ekonomski logiki, ampak zaradi pranja denarja, ali pa v primerih državnega lastništva, ko izgube pokrivajo iz davkoplačevalskih virov. Takšna turistična praksa in nazadovanje ponudbe je v posmeh nam, ki se trudimo in v posmeh dobri blagovni znamki, kakršna naj bi bil Portorož,« pove Šubic.

 

»Ni naloga občine, da predpisuje, kaj naj v lokalih prodajajo in česa ne. Še posebno, če so v zasebni lasti. Ponudba se prilagaja povpraševanju, ki je letos zaradi pandemije sploh posebno. To pa ne pomeni, da nam je v občinski upravi vseeno,« odgovarja Bruno Kuzmin, ki dodaja, da kakovost odločilno vpliva na odločitve gostov. Doda še, da je ponudba hamburgerjev v avtobusu vseeno nekaj novega v kraju, saj gre za kuharja, ki ima naziv masterchefa (Darko Klemen) in se pričakuje, da ponuja izjemno hrano. »Občina lahko preko svojih odlokov le delno posega v vsebino ponudbe. S prostorskimi akti lahko usmerja umeščanje, oblikovanje, videz in osnovno namensko rabo objektov. Na nepremičninah, ki so last občine, pa lahko preko razpisov usmerjamo ponudbo,« so odgovorili z občinske uprave.

Statistika in številke še v prid Portorožu

Ogorčenje glede kakovosti in vsebine ponudbe je v Portorožu na mestu, saj je skoraj neverjetno, da ima tako razvit turistični kraj v Istri tako malo dobrih lokalov. Samo eden (Rizi Bizi) je zaslužil Michelinov krožnik. V samem središču kraja pa takega lokala ni. Seveda je kakovost gostinske ponudbe le eden od številnih problemov tega turizma, ki bi ga bilo mogoče še najlažje rešiti, seveda tudi s pravo občinsko in državno politiko na področju gostinstva.

 

Direktor Turističnega združenja Portorož, Igor Novel, nam odgovori, da so portoroški hoteli v prvih 12 dneh meseca julija ustvarili 51.000 prenočitev, kar je 20 odstotkov manj kot lani v istem obdobju. Vseh turističnih prenočitev v prvem polletju pa je bilo v Portorožu 231.260. »Tujcev je v prvi polovici meseca približno eno tretjino, domačih turistov pa približno 2, 5-krat več kot lani. To je posledica različnih okoliščin, predvsem bonov, pandemije in razmer v mednarodnem prometu. Če bomo nadaljevali s takim obiskom, bomo lahko zadovoljni. Pred sezono sem 20-odstotni padec prenočitev v primerjavi z lanskim letom ocenil kot zelo optimistično možnost, po pesimističnih ocenah pa smo pričakovali 40 do 50-odstotni padec prenočitev. Ker pa so vsi apartmaji in kampi sredi sezone zasedeni, lahko računam, da bosta julijski in avgustovski izplen vseh prenočitev, ne samo hotelskih, celo višji kot 80-odstoten. To je nad pričakovanji,« pove Igor Novel, ki ne soglaša z Brunom Kuzminom, da občina nima vpliva na ponudbo v kraju. To ne izhaja niti iz zastavljene turistične strategije, ki so jo v občini dobili leta 2018.

 

V Portorožu se že vse konce tednov letošnjega poletja soočajo z veliko gnečo turistov. Zaradi tega se marsikdo sprašuje, zakaj občinski svetniki niso dovolili niti za 10 centov podražiti parkiranja, kar bi po mnenju občinske uprave pomenilo zgolj uskladitev in niti ne podražitev cen. Občinski svetnik in hotelir Marko Juriševič iz Portoroža pojasnjuje: »O ceni parkiranja smo v občinskem svetu odločali v maju, ko smo bili vsi še zelo v strahu za sezono. Danes bi verjetno odločili drugače. Dober obisk nas je presenetil. Zdaj dosegamo, zaradi velikega povpraševanja, vsaj 15 do 20 odstotkov višje cene, na začetku sezone pa smo v strahu pred polomom sprejemali rezervacije po bistveno nižjih cenah,« pove Juriševič.

 

Cene, ki so jih minule dni ponujali na rezervacijskem sistemu booking.com za obdobje v drugi polovici julija, so bile naslednje: Za petzvezdični hotel Kempinski Palace znaša cena prenočitve z zajtrkom za dve osebi 335 evrov, v GH Bernardin 215 evrov, v GH Portorož (štiri zvezdice) 187 evrov, v hotelu Marko (tudi štiri zvezdice) 205 evrov. Apartmaji v zasebnih sobah so v sezoni dobro zasedeni in cene so v povprečju znašale med 100 in 150 evrov za dve osebi na noč.

 

Da je turistov manj, dobro vedo piranski komunalci, ki so v prvih šestih mesecih odpeljali za 26,7 odstotka manj komunalnih odpadkov kot v prvi polovici 2019. V prvih desetih dneh julija pa so odpeljali 24 odstotkov manj odpadkov. Najbolj menda manjkajo dnevni gostje s križark v Kopru, deloma je manj otrok na letovanjih v kolonijah in v različnih domovih, manj pa je seveda tudi drugih stacionarnih gostov, ugotavljajo v Okolju Piran.

 

Portorož nima skrbnega gospodarja

Glede na relativno dobro zasedenost in najvišje cene v državi, ki jih kraj Portorož dosega že vsaj nekaj let zapored, bi s strogo ekonomističnega zornega kota lahko kdo trdil, da so številne pripombe pretirane, da so kritike rezultat pretirane pozornosti in različnih interesov, ki se krešejo v sicer izredno lepem kraju ob Piranskem zalivu.

Toda v Portorožu je čutiti pomanjkanje skrbnega gospodarja, zaradi česar je v njem veliko neurejenosti, predvsem pa stihijskega razvoja, ki si ga privoščijo posamezni pogumneži, in na katerega opozarja tudi Grega Šubic.

Če premorejo v piranski občini 16. 000 komercialnih turističnih ležišč (v hotelih, apartmajih, kampih), jih je še vsaj toliko v samo občasno naseljenih stanovanjih in hišah. Že zaradi vikendašev se ob vikendih in v glavni sezoni število »turistov« podvoji. Če k temu dodamo še dnevne goste, torej tiste, ki se pripeljejo iz različnih slovenskih krajev samo na kopanje, rekreacijo, zabavo ali drugo uživanje ob morju, pa se število turistov ob koncih tedna skoraj potroji.

 

Tak pritisk na prostor povzroča težave vsem, ki skrbijo za red in krni kakovost turistične ponudbe, saj je ob prevelikem številu gostov težko skrbeti za vrhunsko ali vsaj dovolj dobro ponudbo. Že zaradi pomanjkanja gostincev, trgovcev in vseh drugih v verigi turističnih storitev. Med tednom postane Portorož povsem drugačen in turistično prijaznejši (za turistične delavce obvladljiv) kraj. Doslej tega problema niso zaznali, niti zastavili reševanja. Dnevnih turistov si številni ponudniki storitev sicer želijo, ker jim prinašajo zaslužek, vendar zanje ni poskrbljeno. Začenši z urejanjem parkirišč, s cenovno politiko in politiko ponudbe. V občinski upravi dvomijo o negativnem vplivu dnevnih gostov: »Trditev o negativnem vplivu dnevnih gostov na stacionarne goste v občini Piran, bi bilo treba potrditi z ustrezno tržno analizo. Vpliv dnevnih obiskovalcev je lahko do neke mere celo pozitiven,« so odgovorili iz občinske uprave in dodali, da letošnje sezone ni mogoče jemati kot vzorčne.

 

Pa vendar se z dnevnimi gosti ukvarjajo

Prvi konkretnejši in učinkovitejši korak urejanja težav so naredili v začetku julija, ko je piransko komunalno podjetje Okolje, zaradi pretiranega števila gostov ob junijskih praznikih že v začetku julija, v rekordnem času, začasno najelo dodatno zemljišče in na njem uredilo 260 dodatnih parkirnih mest.

 

»Čeprav je šlo za učinkovito potezo, pa s tovrstnimi potezami samo gasimo požar,« pravi direktor Krajinskega parka Strunjan, Robert Smrekar. Na naše vprašanje, ali za krajinski park ne velja določena zgornja, še dopustna meja števila obiskovalcev, nam Robert Smrekar težko odgovori: »Tudi, če bi s tem soglašali, je vprašanje, kako bi lahko nadzirali število obiskovalcev. Strunjan ima 560 prebivalcev in več kot 1.500 gostov v hotelih, zasebnih sobah, v kampu. Poleg tega imamo zdaj približno 650 parkirišč za dnevne goste, mnogi pridejo peš, s kolesi, s plovili, . . . V Strunjanu ni mogoče postaviti zapornice na eni cesti in na ta način nadzorovati dostop, in vsakogar spraševati, če je gost hotela, zasebnikove hiše, če je uslužbenec,… Morda bi lahko ustavili prihod obiskovalcev, ko so parkirišča polna. Toda bolj kot še dopustno število obiskovalcev parka je težava v tem, da primanjkuje sanitarij, urejene izposojevalnice koles, da ni dovolj avtobusov za Strunjan, polnilnic za električna vozila, parkirišč za avtobuse, ni primernega informacijskega centra, trgovine, …« opozarja Smrekar.

Seveda je prav pretiran obisk Strunjana trenutek, ob katerem bi morali začeti razmišljati o meji še dopustnega obiska ne le krajinskih parkov, ampak tudi posameznih drugih delov obale. Terme Krka Strunjan so navkljub pripombam dežurnih nasprotnikov slehernega napredka zgledno uredile strunjansko kopališče. Prav tako so Terme Krka poskrbele za privlačno, kakovostno in cenovno sprejemljivo restavracijo Pinija, katere edina ovira v poletnih konicah je prav pomanjkanje parkirišč.

 

Ene plaže so urejene, druge so sramota

Tudi v središču Portoroža se je izkazalo, da je bila poteza Okolja, ki je oddalo del Centralne plaže Portorož hotelu Kempinski Palace, uspešna poteza. »Kempinski Palace je uredil del plaže tako, kakor ga mi ne bi mogli. Mi smo zaradi tega zmanjšali stroške in povečali zaslužek. Sem pa bil zaradi takšne odločitve deležen preiskave kriminalistov NPU,« pove direktor Okolja, Gašpar Gašpar Mišič o tem, kako težko je urejati stvari v piranski občini. Če je za urejanje delčka plaže moralo posredovati več kot 40 kriminalistov NPU, pa v tej državi očitno ni »boga«, ki bi pospešil ureditev Metropolove plaže na drugem koncu iste portoroške plaže. (Pod)povprečna in neusklajena gostinska ponudba ter iskrice med gostinci so pravzaprav zanemarljive v primerjavi z zaprtjem štirih Metropolovih hotelov (približno 840 ležišč), ki zdaj s svojo opustelostjo mečejo debelo senco na kraj. Dodatno senco pa ustvarja zaprta plaža in kopališče z bazenom, polnim gnile vode. Ponoči je območje neosvetljeno, čez dan pa brez reševalcev iz vode. Pred dnevi so komaj rešili kopalca, ki se je zaradi slabosti utapljal v morju pred zapuščeno plažo.

 

Na slabši vtis kraja vpliva tudi propadla prodaja Marine Portorož, v kateri je iz leta v leto manj jaht, turistično pristanišče pa se spreminja v naselje plavajočih hišic. Obstala je že zdavnaj napovedana prenova Taverne in nekdanjega kegljišča. Ni rešitve niti za porušen hotel Virginia. Na nekdanjem Kaštelu prav tako še ni gradbenega dovoljenja za gradnjo trgovsko poslovnega centra z garažo ruskih investitorjev. Kot tudi ne vemo, kaj bo z načrtovanim hotelom v opuščeni poslovni stavbi Droge Portorož. Vse prepočasi se izvaja prenova in ureditev novih vsebin v skladiščih soli. Celo novo zgrajeni Dom vodnih športov, po dveh letih še nima obljubljene gostinske ponudbe.

 

V Portorožu primanjkuje vsaj še ena večja garažna hiša. Občina je pred leti že sprejela OPPN za objekt pod Valeto, vendar je graditeljem postavila prestroge pogoje, da bi garažo zgradili.

 

Piran ni nič na boljšem kot Portorož

Zelo podobne probleme ima tudi Piran. Gostinci premorejo pretežno povprečno raven ponudbe. Samo eno gostišče (Stara Gostilna) ima Michelinov krožnik. V najbolj izpostavljenih trgovinah, tik ob Tartinijevem trgu, prevladujejo prodajalne s kičem. Mesto pa ob sobotah nima mesnice in poštnega urada. Tudi tukaj občina trdi, da ne more vplivati na vsebino prodaje.

 

Notranji mandrač je po turistični strategiji sicer predviden za privez lesenih plovil, vendar se ta načrt ne uresničuje. V Izoli so veliko uspešnejši. Največja hiba Pirana so še zmeraj parkirišča. Iz občinske uprave so odgovorili, da preučujejo možne rešitve, na primer z nadgradnjo garažne hiše na Fornačah. Gašparju Mišiču pa se zdi, da bi bila ključnega pomena velika garažna hiša pod piranskim stadionom, o zamisli katere se še zmeraj le pogovarjajo. Veliko bi lahko prispevali mestu, če bi hitreje skrbeli za obnovo kamnitih elementov mesta. Mnogi se ogrevajo za spremembo skalometa v bolj urejeno postavitev kamnitih blokov, ki bi dopuščali sončenje, ležanje, počivanje, uživanje ob morju, česar zdaj grobo nametane in ostre skale ne dopuščajo. Vodstvo Okolja je skušalo (resda kar na pamet in brez arhitektov ter konservatorjev) poskusno urediti delček obale, vendar se je civilna iniciativa dela prebivalstva temu odločno uprla. Uspevajo pa tisti, ki si upajo postaviti brunarico sredi Portoroža.

 

Boris Šuligoj

Oznake:
Naslednji prispevek

Spletna stran za svojo funkcionalnost uporablja spletne piškotke, ki ne hranijo osebnih podatkov. Več o piškotkih lahko izveste tukaj

The cookie settings on this website are set to "allow cookies" to give you the best browsing experience possible. If you continue to use this website without changing your cookie settings or you click "Accept" below then you are consenting to this.

Close