Drago Mislej Mef si v predgovoru predstavlja, da bo nekdo, ki bo hotel v prihodnosti diplomirati iz Izole, lahko imel velike težave. »Wikipedija kot nediplomirana enciklopedija« o vsem, mu ne bo v veliko pomoč.
Tam bo izvedel tisto, kar vedo vsi, in ko bo iskal ljudi, ki so kakorkoli soustvarjali naše mesto, jih tam ne bo našel. Če pa jih bo zares iskal, bo izvedel, kaj so pomembnega naredili, kaj napisali, narisali, kaj izumili ali osvojili in pika. To mu sicer ne bo v veliko pomoč pri pisanju naloge o posebnostih Izole in Izolanov. Če bo imel srečo, se bo takrat, nekje v prihodnosti, našel nekdo, ki mu bo svetoval, naj prebere knjigo portretov, nastalih po pogovorih z zanimivimi Izolani, avtorice Nataše Benčič.
Avtor fotografij portretirancev je Remigio Grižonič, risbe so avtorstvo Nane Posega, pri tistih, ki jih žal ni več med nami. Knjigo je oblikovala Irena Kresevič, Moare. Knjiga je v celoti prevedena v italijanščino in tako sta v sozaložništvu Mestne Knjižnice Izola in Italijanske samoupravne narodne skupnosti Izola nastali knjigi dvojčici, povezani v kartonskem ovitku. Izid knjige so finančno podprli Občina Izola, Italijanska samoupravna skupnost Izola, s pomočjo donacij pa še podjetja in obrtniki iz Izole.
Iz 16 let in 100 pogovorov je kasneje Nataša izbrala portrete njenih intervjuvancev in jih izdala v knjigi, ki je portret Izolanov, a še pomembneje portret današnje Izole. Na pogovore je vabila znane in manj znane Izolane. Ljudje, ki soustvarjajo Izolo, so tako postali olimpijci, slaščičarji, poštarji, zdravniki, vodje pihalnega orkestra ali pa bivši župani. Vsi skupaj ustvarjajo mesto. Nataša je prepričana, da s tem še ni izčrpala seznama zanimivih Izolanov. Znanih glasbenikov, zdravnikov, politikov je zares mnogo doma iz Izole. Pa tudi tistih, ki jih mogoče ne poznamo vsi, a pomembno prispevajo k razvoju mesta, je mnogo, pa še pomembneje, vsi so zelo zanimivi.
Nevio Škrlič: Kar nekaj zanimivih zgodb je nanizal naš poštar, za celo knjigo bi jih lahko bilo, a med njimi zagotovo zmaga spomin na to, kako je nekoč med Jagodjem in Belvederjem dostavljal pošto in pol dneva preživel na drevesu. Porton je bil odprt, za njim pa pasja družinica volčjakov z mladiči; starša, ki sta čuvala svoj zarod, sta se zaletela v Nevia, on pa je skočil na drevo. Tam je ostal skoraj pol dneva, dokler se iz službe ni vrnil lastnik in ga rešil.
»Izjemno zanimiv del je zame vedno predstavljal pripravljalni pogovor. Torej tisti del, ko sem se s svojim gostom pogovarjala sama ob kavi ali kozarcu vina. Pogosto se je zgodilo, da so mi takrat zaupali kakšne stvari, za katere sem bila prepričana, da ne bodo hoteli spregovoriti v javnosti. A skoraj vedno ni bilo tako. Silvano Sau je tako na primer izjemno odkrito govoril o svoji bolezni.
Soustvarjalci knjige : Nataša Benčič, fotograf Remigio Grižonič, njegova asistentka Lilijana Hrvatin, avtorica risb Nana Posega, lektorica Senka Smajlagić, Mateja Brežan – avtorica teksta o Nataši in Miriam Feder – ena od prevajalk, tudi portretirana v knjigi
Silano Sau: Ja, dovolim ti, da govoriva o moji bolezni, mi je rekel, ko sva sedela ob kavi. Nekaj let pred tem je prebolel raka in ni mu bilo težko javno govoriti o bolezni, odnosu do nje, o tem, kako ga je spremenila, o tem, kako je dolga leta strasten kadilec nehal kaditi.
Sama sem zelo ponosna, da so vsi moji sogovorniki govorili odkrito in sproščeno. Bilo je seveda tudi nekaj težjih pogovorov. »Najtežji je bil zagotovo Mef. Prvo vabilo je gladko odklonil in pristal na pogovor šele leta za prvim vabilom. Imela sem zares velike težave pri pripravi intervjuja z njim, saj ga poznam vse življenje in sem mislila da vem že vse o njem. Težko je spraševati nekoga, o katerem mislite, da vse že veste. A pogovor je potem potekal precej gladko, saj je bil Mef izjemno gostobeseden,zato tudi sama nisem prav pogosto prišla do besede. Pa še večer smo končali tako, da smo vsi skupaj prepevali V temnem gozdu ob tabornem ognju.«
Po drugi strani pa se Nataša rada spomni tistih, ki so bili drugačni, kot si je predstavljala, da bodo, ali pa so na pogovoru odkrili stvari, ki jih o njih ni nihče vedel pred tem. Koni Steinbacher je tako prišel na pogovor s kitaro, ki jo je imel skrito. Nihče ni vedel, da je izjemen glasbenik in pevec. Še posebej pa so me presenetile naše Uršulinke, pripravljalni sestanek je bil zajtrk, na katerega so me povabile. Srebrni pribor, porcelan. Zanimalo me je, kako se počutijo, ker so se po eni strani odpovedale pomembnemu delu naših življenj, po drugi strani pa so verjetno pridobile nekaj, kar nam ni vedno lahko razumljivo. Te ženske so se z mano pogovarjale izjemno odkrito. V knjigi nastopa zelo malo politikov. Zdelo se ji je že prav, da nastopajo v knjigi župani, a ker je bil osnovni princip pri izbiri gostov ta, da so zanimivi, pač ni bilo prav mnogo politikov njenih gostov. »Mislim pa, da je tudi duh mesta takšen, da politikov ljudje prav z veseljem ne poslušajo. Če pa smo jih že vabili, smo hoteli od njih izvedeti tudi kakšne zanimivosti. Tako nam je recimo Breda Pečan zaupala, da je njen Lojze menil, da ima med študentkami najlepše noge. Na koncu pogovora sva se seveda še enkrat morali dotakniti njene priljubljene teme.
Na odru smo spoznali nekaj portertitancev iz knjige: Mirko Orlač, dirigent Pihalnega orkestra; Tonči Žlogar- nogometaš; Claudia Raspolič – novinarka TV Capodistria; Radivoj Nardin – direktor Splošne bolnice Izola; Ivica Evačič Ivek – direktor in Chef Hotela Marina; Matej Korenika – priznani vinar kleti Korenika&Moškon; Nada Jerman- cvetličarka in upokojeni poštar Nevio Škerlič
Rudi Bučar: V pevskih zborih so radi peli njegovi nonoti, odličen pevec je njegov oče Leon, prav tako njegova mama Orjana, ki pravi :« Takrat, ko je prišel na svet, še ni jokal po taktu, pesem pa ga je takoj pomirila in je hitro zaspal.« Še hoditi ni znal, ko je že prepeval »E arrivato l ambasciatore…
Mislim, da je za Izolane najbolj pomembna pripadnost mestu. Na prvem mestu. Kadarkoli primerjam Izolo s Koprom ali Piranom, se mi zdi ta neverjetna pripadnost mestu nekaj izjemnega. Vsi s ponosom povedo, da so Izolani ne glede na to, kateri politični struji pripadajo. Ta pripadnost mestu je v Izoli močnejša kot v drugih mestih.
Tomaž Perovič
