Letos Krajinski park Strunjan obeležuje 30-letnico svoje ustanovitve. Ob tej priložnosti smo se pogovorili z direktorjem Javnega zavoda Krajinski park Strunjan, Robertom Smrekarjem.
Najsevernejše še delujoče soline v Sredozemlju, kjer se sol prideluje že 700 let na tradicionalni način, edina morska laguna na naši obali, največje morsko zavarovano območje v Sloveniji s kar 4,5 km neokrnjene obale ter izjemen, najvišji flišni klif na celotnem Jadranskem morju – to je le nekaj presežkov Krajinskega parka Strunjan. Če dodamo še tipično pokrajino z razloženo poselitvijo, suhozidi, mejicami, pinijev drevored, … potem lahko mirno trdimo, da je ta park pravi biser slovenskega morja.
»Res je. Gre za izjemen splet naravnih danosti ter kulturne dediščine, »biser« je zato prava beseda s katero lahko na kratko opredelimo park. Zato je za njegovo ohranitev potrebna še posebna preudarnost. Masovni turizem, ki smo mu priča v zadnjih letih, je po eni strani lahko velika poslovna priložnost, vendar pa žal s trajnostnim, zelenim turizmom nima nič skupnega. Človek je največja grožnja naravi, zato pri upravljanju parka največ energije usmerjamo prav v osveščanje, usmerjanje obiska ter nadzor.«
To nekoliko preseneča. Mar se obiskovalci ne zavedajo, da se nahajajo v parku in da se je temu primerno potrebno obnašati?
»Ne gre posploševati. Seveda je velika večina obiskovalcev zelo pazljiva. Zadošča pa, da se nekaj odstotkov ljudi (pri ocenjenem obisku pol milijona letno) vede neprimerno in škoda postane zaskrbljujoča. Velja sicer, da se določen del obiskovalcev, zlasti iz tujine, ne zaveda, da so v parku in da so zato pravila obnašanja strožja. Nekateri pa se tega zavedajo, a se na omejitve enostavno ne ozirajo.«
Katere pa so najpogostejše kršitve?
»Največ težav povzroča mirujoči promet. Navajeni smo potovati z osebnimi avtomobili in želimo priti kar najbližje cilju. In ko so razpoložljiva parkirišča polna, obiskovalci svoja vozila puščajo povsod, kar je seveda prepovedano. Zanimivo je to, da imajo vozniki za izgovor polna označena parkirišča, kar je seveda nesmisel: ali bi si kdo v Portorožu upal parkirati na zelenici, ko ni več prostih parkirnih mest ob promenadi? Nekateri očitno ocenjujejo, da je v krajinskem parku to dopustno.
Veliko težav imamo tudi s sidranjem, ki razen v ožjem delu morskega zavarovanega območja ni prepovedano, z leti pa povzroča vse večjo škodo na morskem dnu. Poleti naštejemo do 400 plovil dnevno na območju Belih skal, učinek tako množičnega sidranja na morsko dno pa je naravnost uničujoč. Načrtujemo določene ukrepe za obvladovanje teh težav.«
Javni zavod Krajinski park Strunjan je bil ustanovljen pred dobrimi 10 leti zaradi učinkovitejšega upravljanja parka. Kateri so največji dosežki, kaj pa največji izzivi za prihodnost?
»Že ustanovitev zavoda je velik uspeh, saj bi park brez upravljavca zelo težko ohranili. Urejen je bil center za obiskovalce s prostori uprave zavoda, saniran ribiški mandrač, postavili smo krožno učno pot ter lani sprejeli še desetletni Načrt upravljanja. S tem so nekako postavljeni temelji za učinkovito realizacijo naših nalog. Od te točke dalje pa nas čaka veliko bolj filigransko delo: tesnejše sodelovanje z lokalno samoupravo (obe občini ter krajevni skupnosti), prebivalci parka, obiskovalci, ribiči, kmetovalci, hotelirji, nevladnimi organizacijami, šolami, univerzami in raziskovalnimi ustanovami, tudi aktivnejša vključitev v mednarodne projekte,…«
Kako lahko obiskovalci pomagamo pri varstvu parka? Kaj lahko storimo, da bo ta biser ostal neokrnjen tudi za bodoče generacije?
»V veliko pomoč nam je, če nas obiskovalci obveščajo o svoji opažanjih, nam posredujejo kakšen predlog, se konstruktivno udeležijo naših aktivnosti, skratka da se vključijo v varstvo parka. Na splošno pa je zlato pravilo obiskovanja zavarovanih območij sila preprosto: nič ne puščajte za sabo in nič ne odnašajte. V parku ima prednost narava, zato naj bodo obiskovalci obzirni, kakor bi hodili po prstih v spalnici, v kateri drema dete. Dopustimo naravi naj počiva.«
