Začelo se je v učilnici številka 5
… v prostorih Glasbene šole Koper na prvem sestanku, 20. maja 1983, prva vaja pa je bila 23. septembra istega leta v Mali dvorani gledališča Koper. Orkestru zadnja leta gostoljubje nudi dvorana v Bertokih. Borut Logar, prvi dirigent in vselej zvesti obiskovalec njihovih koncertov, ki je orkester vodil prvih 16 let, jim je na letošnjem prvem jubilejnem koncertu iz dvorane zaklical: »Vztrajajte!«, tako pa se spominja začetkov: »Naj najprej omenim godalni orkester Glasbene šole Koper v zgodnjih petdesetih letih, ko je violine učil le en učitelj. To je bil Miroslav Logar, moj oče, ki se mu je čez nekaj let pridružil prof. Maksimiljan Skalar, dirigirala pa sta izmenoma skladatelj in dirigent Vladimir Lovec ter skladatelj Ivan Šček. V Koper sem se po študiju vrnil leta 1962, ravnatelj Lovec pa mi je poleg učencev violine ponudil tudi šolski orkester. V njem so igrali mnogi sedanji člani OKO, na tekmovanjih smo prejemali ugledna priznanja in pridobili celo naziv »najboljši orkester glasbenih šol v Sloveniji in tedanji Jugoslaviji«.
Ni čudno, da je generacija orkestrašev – godalcev ob koncu svojih študijskih let začela iskati možnost ponovnega skupnega muziciranja. Pobuda za orkester je tako prišla iz njihovih vrst, ob organizacijski pomoči Medobčinske Zveze kulturnih organizacij občin Izola, Koper in Piran. Oskar Trebec, violinist nekdanjega šolskega orkestra, je ob pomoči Vlada Lična, violinista nekdanjega šolskega orkestra ter prof. Frana Goljevščka, tajnika ZKO Izola in Medobčinskega sveta ZKO, izpeljal vse potrebno za ustanovitev kulturno-umetniškega društva OBALNI KOMORNI ORKESTER. Ta orkester je vedno povezoval ljudi – na vajah, na odru, v dvorani. Ustanovna članica orkestra je tudi Irena Cetin Lovšin, dolgoletna predsednica orkestra. Prvih let se spominja kot najlepših, saj so bili petki zvečer rezervirani za glasbo in druženje s prijatelji, s katerimi so že kot otroci igrali v šolskem orkestru: »Potem sem postala predsednica, česar si nisem želela, saj ne maram sestankov in papirjev, a imam srečo in veliko dragocene pomoči Maje Šavle in Irene Batista, ki sta me rešili številnih nalog in skrbi. V tem času smo zamenjali štiri dirigente. Boruta Logarja je nasledil Marko Vatovec, z njim smo se začeli spogledovati s simfoničnimi deli, Aleksandar Spasić je vnesel v igro orkestra energijo in natančnost interpretacije, nazadnje smo več let sodelovali s Patrikom Greblom. V njegovem času je orkester postal bolj prepoznaven, saj smo pričeli izvajati tudi lahkotnejšo glasbo, dostopno širšemu občinstvu. Moja naloga je usklajevanje programa in načrtov med dirigenti in orkestraši, iskanje članov simfoničnega dela orkestra (pihalcev, trobilcev, tolkalcev), dogovarjanje s solisti in najlepši del – organizacija intenzivnih vaj, piknikov in večerij po koncertih. Ponosna sem, da orkester uspešno deluje že 40 let, da v tem času nismo izpustili niti ene sezone, tudi tiste s kovidom ne, ter da si po vajah in koncertih še vedno navdušeno nazdravimo in smo še vedno polni načrtov za naprej.«
Utrip orkestra
Orkester je živ organizem ljudi, ki so radi skupaj in ljubijo glasbo. Mojca Brank, violinistka in koncertna mojstrica z njimi raste že 21 let, od srednje šole, ko so jo vzeli za svojo: »Družba tako različnih ljudi me bogati, pomaga mi najti pot k bistvu, zakaj sploh igram violino. Moja vloga koncertne mojstrice se je razvila slučajno, ker sem kdaj z veseljem prevzela vodstvo kakšne vaje, ker mi orkestraši v igranju in glasbenem znanju zaupajo. Glasba je moj poklic, v šoli počnem podobne stvari kot na vajah – igram, urejam lokovanja, predlagam prstne rede, razmišljam, kaj naj rečem, da bo skladba boljše zvenela.Tudi vodenje šolskega orkestra mi pri tem pomaga. OKO je z leti pridobil izkušnje in znanje, prav nič pa se ni izboljšala disciplina na vajah, saj je še vedno bistvo vaj druženje ljudi, ki so skoraj družina. Spremljali so me, ko sem zrasla iz dekleta v glasbenico, igrali so na moji poroki, moji otroci so bili na intenzivnih vajah, moj mož je večkrat nastopil z nami kot solist, hkrati pa me vedno znova vračajo k sebi in me spominjajo na tisto osnovno, najpomembnejšo ljubezen do glasbe«. Marko Prijon, ki je v šolskem orkestru začel igrati pri osmih letih, naniza nekaj anekdot – od izpraznjenega hotelskega hladilnika, ko se je v sobo v Italiji po koncertu nagnetel skoraj ves orkester, pa zgodbe o pozabljeni harfi, ki je po koncertu v Novi Gorici ostala kar tam, pozabljene violine v parku. A se je za harfo in violino ter njuni lastnici vse srečno izšlo. Rad se spomni turneje v Milanu in Torinu, ko so z ljubljanskimi Madrigalisti koncertirali v veliki katedrali, na orglah je igral Hubert Bergant, odmev v cerkvi pa je bil tako dolg, da je potreboval lastnega dirigenta, saj je zvok do njih potoval z zamikom celih šestih sekund. Igranje v taki akustiki pa je bilo vesoljsko doživetje: »Vselej mi je drag spomin na Boruta Logarja, ki me je nekoč davno pred koncertom srečal na Čevljarski ulici in čutil mojo zadrego, ker nisem imel čevljev za nastop. Peljal me je v trgovino, mi kupil čevlje in rešil mojo zagato. Tak je ta naš Borut – en velik oče vsem nam.« Maja Šavle je v orkester prišla kot gimnazijka in igra že 35 let. Tudi tajnica orkestra je že dolgo. Je tista vez, ki kot mama povezuje, bedi in skrbi za nešteto vsega, kar je treba postoriti: »V ljubiteljskem orkestru, kjer ima vsak svoje službene in družinske obveznosti, sem stična točka, ki usklajuje delo in obvešča o aktivnostih. Največji zalogaj za amaterski ansambel je organizacija koncertov in gostovanj, a se vse da, saj se veliko smejemo, vedno imamo veliko zamisli in kot radi rečemo, smo orkester, ki ga poganja sončna energija! » Patrik Greblo je v desetletju dirigiranja , ki se je začelo s povabilom k vodenju novoletnega koncerta decembra 2011, uspel orkester približati tudi tistim, ki ga morda niso poznali: »Hvaležen sem za zaupanje in pogum vodstva orkestra, ki si je upalo povabiti ravno mene – nekonvencionalnega dirigenta. Še posebej sem hvaležen pred kratkim preminulemu članu orkestra Niku Peršiču, ki je bil v orkestru najbrž moj največji podpornik, saj se je tudi sam ukvarjal z aranžiranjem zelo raznolikih glasbenih zvrsti. Moj velik hvala pa gre prof. Primožu Novšaku, upokojenemu univerzitetnemu violinskemu pedagogu in dolgoletnemu koncertnemu mojstru enega najbolj uglednih svetovnih orkestrov, švicarskega Tonhalle orkestra iz Zuricha, ki je sprejel moje povabilo in predano sodeloval pri vajah in koncertih OKO skoraj desetletje, s čimer so bili člani orkestra dobili najvišjo strokovno pedagoško »oskrbo«. Maestra Grebla veseli tudi, da je orkestru lahko ponudil izkušnjo nastopanja pred razprodanimi dvoranami ob uglednih priložnostih – poleg novoletnega koncerta Avditorija Portorož, še koncerti v SNG Opera in balet in v ljubljanski Unionski dvorani ter na turneji po Avstriji. Zaključimo to zgodbo z mislijo mladega člana Aljaža Moravca, ki je v orkestru dve leti. Vaje obiskuje z veseljem, saj mu pester program predstavlja izziv. A bistvo je tu: »Povezanost med nami je razlog, zakaj so koncerti vedno dobri. Želim si, da bi naš program še naprej ostajal kakovosten in raznolik, saj nam omogoča, da se izražamo na različne načine, da ohranjamo kakovostno glasbo, ki nas združuje in navdušuje.« Vse najboljše Obalni komorni orkester, radi smo vaše občinstvo.
Nataša Benčič,
Radio Koper
