Konoba Rino se nahaja v centru slikovite istrske vasi Momjan. Ob vstopu skozi glavna vrata oštarije, se človek kaj hitro počuti domače.
Notranjost, odeta v istrski kamen, je opremljena s starimi kredancami, stene, pa poleg trofej in slik z istrsko pokrajino, krasi nepregledno število diplom in medalj za vinarske dosežke. Konoba Rino navduši s preprostostjo in neverjetnim občutkom za podrobnosti obenem: priča slednjemu so v bližnjem Labinu ročno izdelane keramične luči, ki krasijo njeno pročelje.
Z lastnikom konobe, gospodom Rinom Prelacom, sem se pogovarjal o njegovih začetkih in tudi o prihodnosti, v katero se podaja predvsem z njegovimi nagrajenimi vini Zgodba je pričela leta 1988, ko je moj sogovornik v najem vzel izpeto vaško oštarijo in jo počasi, a vztrajno, prelevil v idilično istrsko konobo. Danes gostom nudijo vse od fužev s tartufi, domačih klobas, pršuta lokalenga rejca iz Momjana, pa tudi biftke na žaru, boškarinov in oslov golaž, kokšji žgvacet ter domače sladice. Vse je skrbno pripravljeno v njihovi kuhinji, le meso spečejo na odprtem ognjišču sredi gostilne.
V času obiska sem bil priča ročnemu izdelovanju fužev, na katere je gospodar posebaj ponosen, in to z razlogom, bralcu priporočam, naj se o temu kar sam prepriča. K obedu postrežejo domač kruh v leseni vevnici, na mizah je na voljo tudi oljčno olje, pridelano na gospodarjevem posestvu v Momjanu. Z degustacijo vin sva pričela že v konobi, penina Black & white brut je pridelana po metodi charmant in je svežega okusa.
Nato sva se odpravila do vinarne, ki se nahaja le lučaj od konobe. Ta je sprva nastala za potrebe gostilne, danes pa vinarstvo postaja primarna panoga družine Prelac. Njihovi vinogradi se razprostirajo na desetih hektarijh, a nekaj grozdja vseeno dokupijo, da zadostijo potrebam vinarne. Začela sva z ogledom kleti, degustacijo pa nadaljevala v ličnem prostoru, namenjenu okušanju vina. Pričela sva z Malvazijo Šinjora. Priprava te ‘gospe’ malvazije je edinstvena: obrano grozdje petnajst dni macerirajo, prečistijo ter ga nato polovico pretočijo v hrastove sode, polovico pa v sode iz nerjavečega jekla. Po šestih mesecih polovici ponovno združijo in ustekleničijo.
Prelacova sveža Malvazija ni nič manj gosposka, o čemer pričajo številne nagrade, prejete tudi na Portoroškem festivalu Malvazije, katerega se vsako leto udeležijo. Degustacijo sva nadaljevala z refoškovim rosejem, kateremu zaokrožijo okus z dodatkom Caberneta. V vinarni proizvajajo še z geografskim poreklom zaščiteni Momjanski muškat. Gre za vino z visoko vsebnostjo sladkorja, ki je obenem izredno sveže in pitno. Toplo ga priporočam k hišnim kremnim rezinam.
Vinarstvo prinaša ogromno eksperimentiranja in tega so vešči tudi v Vinarni Prelac: tristo steklenic sveže malvazije so namreč potopili dvaindvajset metrovo globoko v morje za eno leto. V tem času je vino pridobilo rahel mineralen priokus, a ohranilo vso svežino. Trdo delo se obrestuje, saj je povpraševanje po njihovih vinih tolikšno, da jih veliko izvažajo: v bližnjo Slovenijo, Bosno in Hercegovino, Italijo ter Avstrijo, veliko Refoška pa izvozijo v Belgijo. Njihova vina ponujajo tudi v prestižnih restavracijah, kot je z michellinovo zvezdico nagrajeni zagrebški Noel.
Načrti za prihodnost družine Prelac so pestri: odpreti želijo butično trgovino za prodajo njihovih izdelkov, v vinarni želijo ponudbo razširiti še na peneče vino, pripravljeno po klasični metodi, s sredstvi Evropske Unije bodo investirali v novo polnilnico vina, ki bo še dodatno modernizirala njihovo proizvodnjo. Konoba Rino je, tako kot njen lastnik, globoko povezana z Istrsko tradicijo, a obenem dovolj moderna, da ponudi tudi zahtevnejšemu gostu odličen obrok, saj poleg vrhunskih mesnih, nudijo tudi vegetarijanske jedi ter jedi brez glutena.
Če ob široki ponubi vin gosta nekoliko zanese, lahko vedno izbira med Refoškom, Malvazijo in Muškatom. Tako so namreč poimenovane sobe s štirimi zvezdicami, ki jih nudijo nad konobo in s katerimi družina Prelac zaokroži svojo turistično ponubo.
Rok Dekorti
