Jahanje ponijev je že desetletja priljubljena zabava v pariških parkih, kot so Champ de Mars, Parc Monceau in Parc du Luxembourg, večinoma ob koncih tedna in med šolskimi počitnicami.
Skupine za pravice živali so se leta zavzemale za prepoved jahanja in trdile, da morajo poniji delati dolge dneve, ne da bi jim sploh odstranili brzdo, da nimajo stalnega dostopa do sveže vode in sena ter da ure in ure trpijo v tovornjakih za prevoz v mesto, piše Reuters.
»Poniji niso igrače. Otroci se na teh sprehodih ne naučijo ničesar o njih, ne ustvari se nobena čustvena povezava. Ponije samo spremeni v objekte za zabavo,« je dejala aktivistka pariškega Animaux Zoopolis (PAZ) Amandine Sansivens.
Peticija PAZ za prepoved voženj je zbrala več kot 8400 podpisov.
Mestna hiša se je prejšnji mesec odločila postopno ukiniti licence organizatorjem jahanja.
Stephane Michaud, direktor podjetja AnimaPoney – ki je vodilo jahanje ponijev v več pariških parkih, vendar je zdaj zaprlo polovico teh – je dejal, da njegovi poniji delajo le približno 150 dni na leto.
V svojem centru za ponije v Rambouilletu južno od Pariza je povedal, da je od devetdesetih let začel v Pariz prinašati ponije s podeželja.
»S poniji delam že 35 let, poznam njihove potrebe. Imajo vse, kar potrebujejo,« je dejal.
Parižani, ki svoje otroke peljejo na jahanje ponija, so dvomili o prepovedi.
»Za otroke je to nagrada. Radi imajo stik s poniji,« je dejala Celine Papouin, katere hči je samozavestno sedela na poniju v parku Monceau.
63-letna Meryem, ki se sprehaja z dvema ponijema na povodcu, od katerih ima vsak po enega vnuka, je dejala, da bi morala mestna hiša pojasniti razloge, če bodo vožnje prepovedane.
»Ampak kaj moramo potem še prepovedati? Jahanje, policijo na konjih, vzrejo dirkalnih konj?« se sprašuje.
