»Elia je bil že od malega navdušen športnik. Kamorkoli si ga postavil, se je dobro znašel. Doma ima več kot 30 medalj iz badmintona, skoka v višino, daljino… Že pred časom pa se je navdušil nad adrenalinskimi športi kot sta turno smučanje in plezanje. S prijatelji veliko hodijo na plezališča v dolini Glinščice, Istro, ob Napoleonski cesti. Dobršen del letošnje zime je preživel v hribih, ko je osvajal dva in tri tisoč metrov visoke vrhove v Dolomitih. Za mamo takšni sinovi podvigi niso prav enostavni. Ni mi lahko pri duši, ko mi pripoveduje, kaj si še želi osvojiti,« iskreno pove Elieva mama Sonja Kerstein, simpatična dama, ki je vse svoje življenje preživela v Slovenskem stalnem gledališču v Trstu. Njen tretji otrok (ima še sina Andreja in hčerko Moniko, županjo občine Zgonik) ni profesionalni kolesar, je pa velik ljubitelj narave in zagovornik okolju prijiazne mobilnosti, ki se je že sredi letošnje zime odločil, da gre spet s kolesom na pot. Sprva je kolebal med Kapadokijo v Turčiji in Nordkapom.
Dolga pustolovščina
Tretjega julija ob peti uri zjutraj se je izped domače hiše otovorjen s šotorom, spalno vrečo in ostalimi najnujnejšimi potrebščinami podal na dolgo pot. Prvih pet dni naj bi ga na poti spremljal prijatelj, vendar je Elia že kmalu pot nadaljeval sam, saj je bilo to za prijatelja preveč zahtevno. Pridno je poganjal pedala proti avstrijskemu Innsbrucku, kjer so ga čakali prijatelji iz Erasmusa. Nato je z drugo prijateljico iz Gradca še kolesaril po Avstriji. Zatem, ko se je ona vrnila domov, je pot nadaljeval proti Nemčiji. Malo je spal v šotoru, malo pa prijateljih.
»Ves čas je bil v navezi z domačimi in prijatelji. Spodbujali smo ga, ga podpirali in trepetali, ko je razlagal, da je včasih tudi grmelo, deževalo in se bliskalo. Nobena mama noče ravno slišati, da se lahko njenemu sinu kaj zgodi. Potolažena sem bila, ko mi je razložil, da je na poti srečeval prijazne in srčne ljudi. Nekateri so ga sprejeli tudi pod streho, drugi pa samo spodbujali na poti. Zanimivo pa je bilo tudi slišati Elijeve opise krajev, skozi katere je potoval. Na Danskem imajo, denimo, celo posebne hiške, v katerih lahko prenočijo kolesarji. Nato je šel s trajektom iz Danske na Norveško. Po treh dneh ogledovanja Osla ga je čakala najbolj zahtevna etapa – s kolesom po hriboviti pokrajini,« pripoveduje simpatična in zgovorna Sonja. Elii se je na Norveškem pridružil še en Nemec, s katerim sta skupaj opravila del poti. Mladenič pa je moral tudi tri dni prisilno počivati zaradi bolečin v kolenu. Ko so izzvenele, je zopet nadaljeval pot. Zadnje dni zahtevnega, a prekrasnega potovanja pa sta ga spet spremljala prijatelja, tokrat en Švicar in en Francoz. Elija pa je prekipeval od sreče, ko mu je po 50 dnevih kolesarjenja uspelo končno doseči skrajni severni del Evrope. Medtem ko je pot začel v kratkih hlačah, jo je zaključil v dolgih in v bundi. Utrujen, a nadvse zadovoljen in srečen zaradi vratolomnega podviga. Zdaj bo še par dni ostal na severu Evrope, nato pa se bo vrnil v domače zavetje. Vendar še malo ne bo počival, saj se mu po glavi že podijo nove ideje za vratolomne dogodivščine.
»Potovanje s kolesom je metafora življenja. Na svoji poti srečaš planote, vzpone in spuste. V življenju imaš umirjena, težja in lažja obdobja, a vse je treba premostiti z istim pristopom, prepričani v to, da bo po vzponu vendar čas za spust. Planote pa naj bodo obdobje razmišljanja in iskanja samih sebe.« Elia Calderone
