Potem ne bomo nikoli pozabili prvih korakov svojih otrok. Njihovih prvih besed, ki smo si jih verjetno zapisali. Pa prvih bolezni, prvih zob, prvih dni v vrtcu in šoli. Lepih družinskih izletov. Težkih družinskih posvetov. Prvih srečanj s smrtjo. Prvih srečanj z ljubeznijo. Z zavrnitvijo in ljubosumjem. Prvih pogovorov o tem, da naša družina ne bo več naša družina, ampak nekaj temu podobnega, ker ne bomo več živeli skupaj. Nikoli ne bomo pozabili plesa s svojim otrokom na valeti pa plesa na maturi. Nikoli ne bomo pozabili truda, ki so ga vložili v študij, da so diplomirali, magistrirali ali pa preprosto odnehali, ker jih je življenje napotilo drugam.
In potem se nekega dne tvoj otrok poroči. Takrat verjetno to niso več naši otroci, ampak odrasli ljudje, ki so se brez nas zavezali partnerstvu. Tu se začenja njihova nova družina. Tu se začnejo njihovi spomini, ki niso več naši. Poročno slavje je verjetno neke vrste poslovilni žur in uvod v novo obliko širše družine. Nekateri smo se na poroki svojih otrok prvič srečali z ljudmi, ki bodo od zdaj naprej naši sorodniki. Ker smo imeli obisk iz Londona, je bila angleščina zaželeni jezik sporazumevanja. In ker je bil z nami tudi Cevin, naš potencialni sorodnik iz Švedske, je bila angleščina, ne samo zaželena, ampak tudi obvezna. Tako se je naše poročno slavje začelo v angleščini, po kosilu pa že malo v slovenščini, po neštetih nazdravljanjih, ko se je spustil večer na teraso naše mame, pa smo peli in nazdravljali tudi že v švedščini. Lep, radosten dan na terasi, ko smo se spoznali, bo naš spomin, ki ga ne bomo nikoli pozabili. Noč, ki smo jo preživeli v svojih sobah (domačih ali hotelskih) s pogledom na morje, pa začetek novega obdobja. Zgodila se je nova družina, ki bo imela svoje spomine, ki jo bodo oblikovali. In ti spomini niso več naši.
