Obala
Že dolgo živi v Vidmu. Pogreša obalo? »Ni, bi rekli Italijani … malo ja in malo ne. Kot pesem Loredane Berte Il mare d’inverno, ima morje zame čar samo pozimi. Sprehod po solinah, spokoj morja, zdravo bičanje sveže burje – to pogrešam. Poletne obale ne maram: gneče, zastojev na cestah, revne ponudbe s pretiranimi cenami, to pač ni moja skodelica čaja. Ne maram posploševanja, a vendar vidim, da so ljudje na obali zaspani, razočarani, nenavdahnjeni. Kot bi jim življenje in morska voda bežala z dlani. Podoba mest se je z leti spremenila in zdaj stežka najdem prostore, ki bi me popeljali v otroštvo. Spomine čuvam v sebi, sem pridem le zaradi družine, sorodnikov, če je res nujno. Za vse ostalo imam Videm, kjer je moje gnezdo, moj dom, moj mož, najin maček Stitch. Ko začutim kanček domotožja, si v svoji novi galeriji Punto na gramofonu zavrtim svojo najljubšo slovensko pesem vseh časov – Poletno noč Marijane Deržaj in v nosu čutim vonj borovcev, v ustih okus soli … in sem Doma.« Že kot otrok je bil drugačen. Močno radoveden, zgovoren, neustavljiv in neposreden, po horoskopu dvojna tehtnica. In tehtnice, vemo, ljubijo vse, kar je lepo: jezike, ljudi, filme, gledališče, zgodovino, modo, fotografijo, glasbo – umetnost, s katero se ni srečal nemudoma, a je bila ves čas tu, sottofondo. Po končani srednji Turistični šoli v Izoli se sicer ni uspel vpisati na študij umetnosti v Ljubljani, a se je z njo prvič zares srečal na takrat novi obliki višjega šolanja v italijanskem Trevisu, na triletni zasebni šoli za umetnost pod okriljem modne znamke Benetton: »Končno sem se učil, kar me je vedno privlačilo. Umetnost, grafika, kompozicije, barve, tehnike in ustvarjalnost. Novi obrazi in italijanska miselnost so me navdušili, a še nisem pomislil, da bi v Italiji lahko živel in delal. Za večino med nami, rojenih na obali, je Trst predstavljal Italijo in šele kasneje sem se zavedel, da Trst ni tista prava Italija, pač pa simpatični konglomerat različnih narodnosti s specifično mentaliteto, živečih v takrat še neprivlačnem, neizkoriščenem pristaniškem mestu in sem ostal na obali. V turistični agenciji Kompas, kjer sem spoznal zanimive ljudi, jih pošiljal po svetu in skupaj z njimi potoval skozi spomine in anekdote. Zanimivo, pestro, a hkrati tako “obalno” … Ne, to ni bilo ni zame.« Tomi je zamenjal službo, se celo vpisal na takrat novorojeno visoko šolo za turizem v Portorožu, a turizem ni bil njegova ljubezen. V Kopru je nekaj časa delal v podjetju Studio Moderna. Kljub novemu okolju, potovanjem, spremembam, se je bližal 30. rojstni dan in spoznanje, omenjeno na začetku te pripovedi.
Videm – Udine
Življenje se obrne, še vemo ne kdaj in tako je Tomi Vugrinec pristal v mestu, kjer je bil prej bežno le enkrat, v Vidmu. Bolj mu je sicer všeč italijansko ime – Udine. Kraj, ki ga je začutil v trenutku, saj je Videm zelo drugačen od Trsta, majhen in hkrati velik, bogat, a prav nič domišljav, tako italijanski, a obenem slovenski in avstrijski: »Prelepa lokacija v srcu Evrope. Samo uro od obale in Avstrije, le streljaj od Nove Gorice in Goriških Brd. Ker se nova vrata nikoli ne odprejo brez pomena, sem naključno opazil razpis za vodnika po razstavah v največjem in najlepšem muzeju v tem delu Evrope – Villi Manin. Prijavo sem poslal takoj, brez pomisleka.« Seveda je dvomil vase, prijavljenih je bilo kar 1400 kandidatov, a so ga vseeno poklicali na razgovor, ki je bil najtežji in obenem najlepši v njegovem življenju. V sobi, polni knjig je komisija na slepo odpirala strani in moral je govoriti o slikah, ura je minila kot sekunda in – zelo italijansko – dva mesece se mu ni oglasil nihče. Potem pa ga le pokličejo, mu povedo, da ni izbran za vodnika za razstavi, pač pa za – kustosa: »Nisem omedlel, sem pa prvič izgubil dar govora.«
V Villi Manin je Tomi delal pet let: »Van Gogh je pritegnil 120.000 obiskovalcev iz vse Evrope in jaz sem v rokah držal slike Moneta, Renoira, Gauguina in Muncha, kot bi vse življenje čakal na ta trenutek.« Ta čudovita vila zdaj že dolgo in žalostno še vedno sameva, konec te zgodbe pa je Tomija popeljal v naročje njegove druge dolgoletne ljubice – mode. Zanimala ga je od otroštva, kot najstnik je prebiral revije, posvečene modi, goltal znanje in podobe, se tako učil, zanj je povsem enakovredna umetnosti. Je lepa, ustvarjalna, genialna: »Ne samo oblačenje, ampak izkazovanje vsebin, kričanje sporočil in neverjetna spretnost človeških rok. Poznal sem vsako ime svetovne mode in vse se je prepletalo – videospoti, filmi, glasba, balet – vse v tesni povezavi z modo. Moje. Totalno.« Slovensko modno sceno je spremljal, ko je še živel v Sloveniji, začetki so se mu zdeli obetavni – revija Ars Vivendi, Jožica Brodarič in njene oddaje: »Modri žamet in partizanska pokrivala. Minimalistična estetika srednje Evrope, pomešana z vplivi Laibacha in avstroogrske monarhije. Zanimivo. In potem so prišli Modni tedni, ko sem preko spleta spremljal dogajanje v moji državici in bil razočaran. Pod imenom Moda sem gledal povprečne, lene in amaterske izdelke, revne kolekcije, izposojene modele in vprašljive predstavitve. Dolg jezik imam in deset hitrih prstov, zato sem o tem pisal. Iskreno. Poglobljeno. Šaljivo. Ironično. Sarkastično. Posmehljivo tam, kjer je ego prevladoval nad prikazanim in slovenski ego je specifičen. Samozavesten in hkrati bogaboječ. Skoraj bipolaren. Moje pisanje je želelo pokazati, da je cesar gol in pomagati pri izboljšanju stanja.« Tomi je o modi predaval, v teh predavanjih prepletal modo in likovno umetnost, navduševal. Opozarjal, da je oblačenje prva in najbolj vidna osebna izkaznica vsakega človeka: »Obleka mora biti inteligentna, razgledana in zanimiva, kot si vsak od nas (upam) želi biti. Blagovna znamka ni pomembna, pomembno je zavedanje posameznika, da za kosom oblačila, ki ga nosi, stojita njegov intelekt in njegova osebnost in kdor teh dveh lastnosti nima, pač upa, da bo kričeča blagovna znamka utišala njegovo povprečnost.«
Galerija Punto – nova pot
20 let Tomijevih sanj je končno dobilo dom. Na sanjski lokaciji v Vidmu je odprl galerijo z imenom Punto: »Punto kot točka, stičišče vsega lepega, vsega mojega. Kraj, kjer se bodo dogajale lepe stvari in kamor bodo zahajali lepi ljudje. Gnezdo umetnosti, estetike, hrane in vina, glasbe, mode, gledališča, kina … Zakaj ne?« Lokacija mu je kot vse najlepše v življenju, priletela v naročje nepričakovano in ob pravem času. Hiša je navzven nizka, rahlo skrivnostna. Je intimna oaza z notranjim vrtom, skritim pred očmi mimoidočih, arhitekturni biser arhitekta Missia, ki nudi zavetje vsem, ki imajo radi lepe stvari. Vrata galerije je Tomi Vugrinec odprl z razstavo preko 100 del njegovega najljubšega umetnika. To je Andy Warhol: »Genij, pionir in prerok sodobnosti je uspel v tistem, kar je v umetnosti najtežje – iz “nič” narediti nepozabno umetniško delo. Njegova ikonografija je del moje življenjske poti in dolga leta sem na raznih dražbah po svetu kupoval njegova dela, litografije, ki so sedaj končno dobile svoj novi, prehodni dom. Prehodni zato, ker so naprodaj in bodo krasile domove ljudi, ki imajo radi umetnost, popart, inteligenco in humor, a tudi takoj prepoznavno estetiko in lepoto.« Razstava bo na ogled konca januarja 2024, galerija Punto pa bo zares zaživela v naslednjem letu s tremi sklopi razstav in spremljajočih dogodkov: »Prvi sklop od konca februarja do konca aprila pod naslovom Spiriti; drugi od začetka junija do polovice avgusta pod naslovom Il vento caldo dell’estate; tretji pa od konca septembra do konca leta pod naslovom Tina in Moda.« Se bo Tomi povezal s slovensko umetnostjo, umetniki? »Pri izbiri umetnikov poslušam svoje srce, predstavljam, kar mi je blizu. Želim si, da bodo vsaka razstava, dogodek in srečanje – čezmejni. Živimo v srcu Evrope, MORAMO sobivati in se spoznavati. Največjo pozornost slovenskim umetnikom pa bom posvetil leta 2025, ko se bosta bližnji mesti Gorizia in Nova Gorica združili v Evropsko prestolnico kulture. Takrat bo videmski Punto postal ogledalo prijateljskega sodelovanja med dvema tako različnima, a vendar enakima prostoroma. Sodelovanja ne bodo nikoli prisiljena, ampak spontana, obojestransko prijetna. Umetniški krogi naj se mešajo, potujejo, družijo in povežejo z nepoznanim. To je bistvo moje zgodbe in končno bo moja zgodba lahko tudi vaša. Vabljeni na kozarec (tudi slovenskega) vina v Videm. Je tako blizu …« Pridemo, Tomi Vugrinec. Res je blizu. Hvala.
