Ker je ta čas poln teme, ima v njem velik pomen razsvetljava in luč, da je svetlo v noči in mraz ni tako oster. Kar precejšen del zahodne civilizacije se je zapisal noči in temi, mnogim je težko živeti čez dan, z odprtimi odnosi in redom, ki ga zahteva vsakdanje življenje. ‘Noč ima svojo moč’, pravi pregovor in nekateri se ji predajo. Pada na njihove misli, delovanje, odnose, zasvojenosti, strahove. Čas epidemije je pahnil del prebivalstva še bolj globoko v to noč. Pred leti sem se srečal z gibanjem in skupnostjo ‘Nova obzorja’ (Nuovi orizzonti), ki ga je ustanovila Chiara Ammirante. To rimsko dekle, ki je napol oslepelo, se je podalo k ljudem noči ob rimski železniški postaji Termini. Spoznavala je ljudi in jim pomagala, da so zopet prepoznali dnevno svetlobo ter svoje obraze. S svojimi ‘vitezi luči’ je tudi po drugih mestih stopila je tem ljudem in jim nudila pomoč, da so zopet zaživeli kot ljudje in obnovili odnose ter upanje.
Čas dolgih noči in adventa spretno izkorišča potrošniška industrija, ki je podkrepila razsvetljavo mest in vasi ter zvabila ljudi na zabave in nakupe. Pogosto se njene reklame glasijo: ‘Ne čakaj, kupi takoj!’ Če človeka spravijo iz toplega doma, potem bo tudi kaj zapravil.
Ob tem toku, ki pušča mnoge ljudi prazne v notranji samoti, se odvija tudi pričakovanje. December se razlikuje od novembra po tej razsežnosti, ki je globoko človeška. Dokler smo živi, pričakujemo, se veselimo in gremo naprej, tudi če je težko. Ljudje, ki ne pričakujejo, ostajajo črnogledi, gledajo srepo in bežijo ali niti ne. So preprosto nekje in nič drugega. Treba je premagati to kroženje na istem mestu, ker je človeško srce ustvarjeno za hrepenenje in pričakovanje praznika, ljubezni, življenja. Ob pljuskanju strahov, teme in črnogledosti se mora odkriti izhod, varnost, počlovečenje, svetloba. Adventno dogajanje je priložnost za odmik k svojemu osebnemu jedru, da stopimo tja, kjer smo doma in je izvir naše življenjske poklicanosti ter sreče. Pričakovanje srečanja z novimi začetki, rojstvi in osebami more zrasti na tem temelju.
Sicer pa je že pričakovanje del praznika, marsikdaj lepše od samega praznika. Pesnik Leopardi je to upodobil v pesmi o sobotnem večeru. Pričakujemo pomembne dogodke: rojstvo, poroko, srečanja, zaključek šole, različnih projektov, službo, življenjske zmage, uresničitve, na nek način tudi smrt. Odpreti se moramo pričakovanju, pot je sicer dolgotrajna, vendar ne manjka svetlobe za vse, ki jo želijo videti in sprejeti. Ni teme, v katero ne bi mogel posvetiti sončni žarek, ne eden, ampak mnogi.
