Raziskovalci Univerze v Ljubljani so, izza oken Fakultete za pomorstvo in promet v Portorožu, prepoznali degradacijo solinarskih hišic kot veliko škodo in neizkoriščen potencial tamkajšnjega območja. K sodelovanju pri oblikovanju nastajajoče ideje je portoroška Fakulteta za pomorstvo in promet povabila tudi druge članice Univerze v Ljubljani in se tako lotila celostne obravnave problema.
Študentje, ki bodo v kratkem postali strokovnjaki iz področij prometa, arhitekture, naravovarstva, gradbeništva, energetike ter medijskega komuniciranja, so združili moči v okviru »Študentskih projektov za trajnostni razvoj« in pristopili k projektu Uporaba ladijske tehnologije za trajnostno oskrbo solinarskih hišic.
Krajinski park Sečoveljske soline nedvomno predstavlja eno večjih bogastev naravne in kulturne dediščine na slovenski obali. Park z varstvom narave in živali skrbi za ohranjanje naravne dediščine, z ohranjanjem solin in tradicionalnega solinarstva, pa predstavlja tudi pomembno kulturno dediščino Slovenije.
Omejeni posegi v zavarovanem območju
Študentu krajinske arhitekture na Biotehniški fakulteti UL je projekt predstavljal še prav poseben izziv, saj so Sečoveljske soline zavarovano območje, in so posegi v prostor omejeni, vendar je kljub temu uspešno izdelal smernice v skladu z naravno in kulturno dediščino. Na podlagi teh smernic je študentka Fakultete za gradbeništvo in geodezijo izdelala predloge za konstrukcijo hišice, ki bi ustrezala tamkajšnjim specifičnim razmeram glede trdnosti tal, obremenitve in podobno.
Študenta Fakultete za elektrotehniko sta raziskala možnost izkoristka moči vetra in sonca za pridobivanje in shranjevanje električne energije, kar bi omogočalo, energetsko samooskrbo hišic. Na Fakulteti za strojništvo so raziskali možnost izkoristka sonca za pridobivanje toplote, ki nato služi za segrevanje morske vode, iz katere bi s primernim evaporatorjem pridobivali sladko vodo. Na takšen način bi bile hišice avtonomne tudi iz vidika pridobivanja vodnih virov ter ogrevanja. Izračune za predelavo morske vode v sladko vodo in odvajanje slanice v solna polja sta prispevala študenta Fakultete za pomorstvo in promet. Za komunikacijo z javnostjo pa je poskrbela študentka Fakultete za družbene vede.
“Kot vedno je potrebno začeti s temelji. Ta korak predstavlja dokajšen izziv, saj je za vsako hišico potrebna posebna sondaža trdnosti tal,” opisujejo na fakulteti za pomorstvo in promet. Zunanje stene so že zgrajene iz lokalnega kamna, za njeno izolacijo pa je predvidena kamene volna. Konstrukcija strehe bi sestavljale lesene letve, lesonitne plošče, mavčno-kartonske plošče, špirovci in fotovoltaični korci. Predvidene so tudi dodatne obremenitve strehe s sončnimi kolektorji in vetrnicami, tla pa bi obremenjeval zbiralnik vode, seveda če bi to dovoljevala obstoječa naravovarstvena in druga pravila.
Energija iz vetrne in sončne elektrarne
Naprave kot so baterije, evaporator in cistern, bi se nahajale v notranjosti objekta na konstrukciji, dovolj visoki za zaščito pred poplavami. Za pridobivanje električne energije in segrevanje vode bi predvsem poleti poskrbela majhna sončna elektrarna v kombinaciji s, predvsem pozimi, vetrno elektrarno. Proizvedena elektrika bi zadostovala za vsakodnevne potrebe hiške. Za trenutke, ko ni ne vetra ne sonca, bi za napajanje porabnikov uporabili baterijski zalogovnik.
Za proizvodnjo pitne vode bi se uporabil proces evaporacije. Možna je tudi reverzna osmoza. Pri izračunih so ugotovili, da črpalka na pogon vetra ne zadošča za dotok slane vode v evaporator, zato bi morali dodati pomožno električno črpalko. Primeren bi bil evaporator v velikosti kot je v uporabi na manjših plovilih. Količina proizvedene sladke vode je odvisna od položaja in velikosti kolektorjev toplote in posredno od umestitvenih smernic. Vsekakor bi zadoščala za dnevno potrebo hiške. Slanico iz evaporatorja bi odvajali v solna polja in s tem pospešili proizvodnjo soli. Poleg srednjeveškega tradicionalnega solinarstva bi torej ustvarili novejšo, hitrejšo, energetsko avtonomno različico solinarstva, ki bi bila inovativna in zanimiva tako za krajane, turiste ter raziskovalce. Ponujala bi nova delovna mesta za bodoče strokovnjake omenjenih področij in hkrati popestrila obisk Krajinskega parka, ki bi združeval tradicijo in prihodnost trajnostnega razvoja.
“Rezultati projekta so pokazali, da v kolikor bi zapuščene solinarske hiške renovirali na klasičen način, bi lahko bile minimalno samooskrbne. S posegi, ki so jih predstavili v okviru projekta, kot so dodatno temeljenje, namestitev kolektorjev na streho, na stene ali na vrata ter polkna in podobno, pa bi zagotovili večjo pridelavo električne energije in vode, kar pomeni večjo samooskrbo. Če je s tem omogočena oživitev večjega dela solin in boljše predstavljen srednjeveški način pridelave soli ter življenja solinarskih družin, je to smiseln kompromis. Vsekakor pa je projekt dobro izhodišče za nadalje raziskave,” še pravijo na fakulteti.
