Po študiji, objavljeni v reviji Science in izvedeni s strani nemškega inštituta Max Planck za radioastronomijo v Bonnu, s prispevkom Univerze v Bologni ter Nacionalnega inštituta za astrofiziko v Bologni in Cagliariju, skrivnostni objekt kaže edinstvene lastnosti, ki jih še nikoli prej nismo videli.
Neznanega objekta jim ni uspelo identificirati, saj ima poleg izjemne gostote maso, ki se nahaja prav na sredini med nevtronsko zvezdo ali izredno majhno črno luknjo.
Nevtronske zvezde sodijo med najtežja, a hkrati po premeru najmanjša nebesna telesa v vesolju. Običajno nastanejo kot posledica kolapsa jedra masivne zvezde, ki je dosegla konec svojega življenjskega cikla in eksplodirala kot supernova. Črna luknja pa je astrofizični objekt oziroma izjemno masovno nebesno telo s tako močno gravitacijo, da mu ne more uiti praktično nič, ne delci ne elektromagnetno valovanje, kot je na primer svetloba.
Splošna teorija relativnosti predvideva, da dovolj veliko nakopičene mase na majhnem prostoru lahko popači prostor-čas v vesolju in ustvari črno luknjo, ki vase posrka vse, kar se ji približa. Njeno gravitacijsko polje je tolikšno, da ubežna hitrost presega hitrost svetlobe. In ker tako ne oddaja ničesar, jo je mogoče opaziti le posredno, dobesedno kot območje, kjer “ni ničesar”.
O tovrstnih nebesnih telesih, ki imajo tako močna gravitacijska polja, da jim ne more uiti niti svetloba, so začeli razmišljati že v 18. stoletju. A dolgo so bile črne luknje matematična uganka za fizike. Še avtor splošne teorije relativnosti Albert Einstein ni verjel v dejanski obstoj teh teles.