Ali slovenski politiki res ne vedo, zakaj jih volimo? Se kdaj vprašajo, kaj bi pravzaprav morali početi, da bi pomagali tej državi? Zakaj se toliko ukvarjajo sami s sabo? To v preveliki meri ustreza predvsem vsakokratni opoziciji, ki budno pazi, da vladajočim niti po naključju ne bi uspel kakršenkoli napredek. Kaj se dogaja v slovenski politiki in kako bo to vplivalo na življenje in razvoj v Istri, smo povprašali šest vplivnih in politično prekaljenih prebivalcev slovenske Istre, ki so v preteklosti delali v politiki ali nanjo vplivali, nekateri med njimi so vanjo vpeti še danes. V glavnem so bili precej podobnih mnenj. Nismo jih vprašali za recept, s katerim bi prišli iz zagate, ki nikomur ne napoveduje prav lepih časov.
Kako vidite in komentirate politične razmere na državni ravni v zadnjih mesecih?
Dorijan Maršič, nekdanji poslanec in generalni sekretar LDS, nekdanji direktor Gasilske brigade Koper, direktor ITF, zdaj direktor Inkubatorja Sežana:
»V zadnjih štirih letih je ocena učinkovitosti slovenske politike mešana. Gospodarsko rast v tem obdobju lahko ocenimo kot nižjo v primerjavi z drugimi novimi članicami EU, saj se Slovenija po povprečni gospodarski rasti uvršča na predzadnje mesto med 10 novimi članicami. Kljub temu so nekatere ocene pokazale, da je bila Slovenija v določenih letih praktično na prvem mestu po konkurenčnosti zaposlenih in delovne učinkovitosti. Gospodarstvo je v zadnjih dveh letih znova doseglo več kot triodstotno rast, kar kaže na okrevanje po predhodnih nižjih stopnjah.
Dogajanja v zadnjih mesecih razkriva neko nervozno sliko slovenske politike. Golobova vlada se je soočila z zelo burnim začetkom mandata, z blokado opozicije (brez 100 dnevov miru), vložitvijo več kot 30 zakonov vključno z zakonom o vladi, z referendumi, naravnimi ujmami (požari in poplave), z naraščajočo inflacijo in energetsko krizo ter valom stavkovnih zahtev, za probleme, ki so se nabirali v zadnjih desetletjih. Ljudje kljub vsemu pričakujemo, da se bodo zastavljene reforme izpeljale. Ob vseh težavah se še sami nespretno spotikajo. Prehitro dane obljube, menjave ministrov, zadnje afere z nepremičninami, očitna tekmovalnost med koalicijskimi strankami in nespretnost v komunikaciji ne prispevajo k zaupanju v učinkovitost te vlade. Predvsem pa zamujajo v normativnem načrtu dela vlade na področju zdravstva, pokojninske reforme, davčne in stanovanjske politike. Vse to se odraža tudi pri padcu podpore tako vladi kot vladnim strankam, zato tudi ne preseneča, da je sedaj najbolj popularen politik tisti, ki nima opravka s konkretnimi odločitvami in gradi gradove v oblakih s splošnimi in neoprijemljivimi floskulami. Ljudje bodo spet nasedli obljubam, ponovno pa bo pridobivala politična opcija, za katero so že pozabili, kako je vodila državo v prejšnjem mandatu.«
Barbara Verdnik, novinarka in dolgoletna direktorica Primorskih novic:
»Več kot dveletno vladanje Janeza Janša je razsulo veliko sistemov in podsistemov države, trpeli smo teptanje človekovih pravic, strankarsko kadrovanje, korupcijo v najtežjih kovidnih časih, kršenje zakonov in ustave…Tik pred konstituiranjem parlamenta so sprejeli še 54 sklepov, ki so pomenili napad na proračun oziroma veliko finančno breme. Takoj po oblikovanju parlamenta in vlade pa so s proceduralnimi vlaganji zakonov za eno leto onemogočili marsikateri ukrep ali spremembo. Glede na vso torturo in maličenje demokracije so bila pričakovanja do nove vlade enormna. Ni jih bilo mogoče izpolniti, zlasti po vseh 30-letnih političnih zablodah, političnih namesto strokovnih kadrovanjih po ministrstvih. Golobova vlada še zdaleč ni vešča političnih igric opozicijske SDS. S prevelikim občutkom moči so šli iz napake v napako, iz ene neizpolnjene obljube v drugo.
Pa vendar se v slabih dveh letih dogaja tudi veliko sprememb na bolje, delovanje vlade omogoča stabilno ekonomsko in politično stanje. Več je sociale, več demokracije, RTV se počasi postavlja na noge.
Si lahko predstavljamo, kako bi danes komentirali aktualne razmere, če bi imeli prejšnjo vlado? Kako o javnem zdravstvu morda sploh ne bi razpravljali, ker od njega ne bi več veliko ostalo? In nočem si zamišljati, da bi danes preoblečeni v ovčke in »sodelovanje«, spet po volčje trgali državo.
Kljub javnomnenjskim poraznim rezultatom, kjer se anketiranci običajno spomnijo zgolj zadnje afere, zato menim, da bi koalicija morala strniti vrste, se končno naučiti kaj iz svojih napak in začeti že danes odpravljati strankokracijo (najprej pri sebi), ki se ja razpasla na vseh nivojih od občin do države. Ker to niso več politične stranke, ampak interesne združbe, ki so nas za svoje interese dobesedno ugrabile.«
Ksenija Benedetti, dolgoletna vodja državnega protokola, zdaj zasebna podjetnica:
»Na politične razmere v državi gledam skozi očala mavrične palete razočaranj. Obljube, ki jih je vladajoča četa suvereno ponujala na pladnjih volilnih sanj, so samo še črna packa na papirju. Enako je s koalicijsko pogodbo. Ves čas govorijo in ponavljajo, da delajo dobro, a sama in mnogi drugi tega dobrega dela na občutim(o). Tramtram s čakalnimi vrstami v zdravstvu (in vse drugo v balonu zdravstva) je še naprej nemogoč in ljudje si morajo plačevati preglede in operacije, sicer čakajo pet let ali več. Še vedno ne vedo, ali bi javno ali zasebno zdravstvo. Zakon o dolgotrajni oskrbi je druga packa na papirju in v praksi ne deluje, pa bi moral že od 1. januarja. Kadrovski bazeni medicinskih sester in negovalk so prazni, raje gredo delat v supermarkete. Popoplavne konkretne rešitve imajo lastnosti polža. Da korupcije, s katero se sploh še niso začeli ukvarjati, niti ne omenjam. Stavba na Litijski 51 je tako in tako samo kaplja v morju kraj in goljufij. Kradi, dokler in kolikor moreš, samo pazi, da te ne dobijo. In kar nič se ne zgodi. N I Č. Slovenska politična barka pluje naprej in ne vem, če se sploh zaveda, da je (znova) zašla in da pluje na mestu. Ni dovolj, da sopihaš in delaš. Delaj tako, da boš imel konkretne rezultate in da bodo ljudje občutili, da se je nekaj, vsaj nekaj, izboljšalo. Brez afnanja, arogantnega nastopaštva in blablajev. «
Franco Juri, nekdanji poslanec in veleposlanik Slovenije v Madridu, državni sekretar na ministrstvu za zunanje zadeve, zdaj direktor Pomorskega muzeja Piran:
»Politično stanje ni rožnato, vendar niti obupno še ni. Vlada se je pri marsičem potrudila in dosegla tudi nekaj rezultatov v korist najbolj ranljivim (pokojnine, socialni transferji, ohranjanje relativno nizkih cen energentov), ni pa znala tega primerno predstaviti. Kolikor vem, pripravlja tudi zakonodajo o delavski udeležbi v lastništvu podjetij. Po drugi strani je vladi ušlo iz rok upravljanje z različnimi, tudi nasprotujočimi si interesi, ki sestavljajo naše družbeno tkivo. Še vedno je prisotna stara bolezen politike, ki je žal še zmeraj razumljena kot poslovna priložnost in ne kot upravljanje s skupnim dobrim. Številne afere so že del patologije našega političnega razreda, v prvi vrsti dveh strank z najdaljšim stažem (SDS in SD), imuni pa niso niti pri NSi in »novih obrazih« Gibanja Svoboda. Žal, nismo uspeli izkoreniniti »rakotvornih« celic korupcije in klientelizma, ki so se pojavile in hitro razmnožile z neoliberalnim in privatizacijskim valom po osamosvojitvi. Kot državljana me skrbijo tudi rafalne, bolj ali manj upravičene stavke, za katerimi je zaznati tudi močan politični interes, zlasti stavka zdravnikov. Tako kot je zastavljena, ima grenak priokus neetičnosti in izsiljevanja na račun pacientov. Menim, da bi morala vlada delovati bolj učinkovito in transparentno. Pretresen sem, na primer, da pristojno ministrstvo in državni organi ne morejo preprečiti nelegalne, okoljsko in za zdravje ljudi nevarne asfaltne baze v Vrtojbi. Taki spodrsljaji spodkopavajo verodostojnost vlade.«
Janez Starman, odvetnik in podžupan Mestne občine Koper:
»Zaradi aktualnega dogajanja v politiki se je vzpostavila velika stopnja nezaupanja in izguba ugleda do vseh nosilcev oblasti, predvsem na pomembnih državotvornih ministrstvih. Velikokrat imam občutek, da živimo v nekih paralelnih svetovih. Za tiste politike, ki ne razumejo, zakaj so tam, da niso sami sebi namen, zakaj so bili izvoljeni, njim je verjetno, kar zanimivo, saj se jim veliko dogaja. Če izgubijo občutek, kateri so realni problemi države in ne spoštujejo volje ljudi, ki so jih izvolili z jasnim mandatom in ne zato, da se ukvarjajo sami s sabo, tistim je verjetno v politiki zabavno. Vsem ostalim, ki to gledamo in trpimo, pa je bistveno manj, pravzaprav obratno – nesprejemljivo. Upam, da vsaj uradniški del, ki ni neposredno odvisen od vsakodnevne politike, da vsaj ta razume, kaj je poslanstvo in namen države in deluje tvorno. Nekaj pozitivnih tovrstnih izkušenj imam.«
Franci Matoz, odvetnik, trenutno najbolj znan kot odvetnik Janeza Janše:
»Ko vodenje države zaupaš ljudem, ki ne vedo, kaj država je in kako delujejo sistemi ter podsistemi državne uprave, imaš namesto razvoja popolni razkroj vsega (zdravstva, plačnega sistema, oskrbe starostnikov na domu, neugodni davčni sistem, in podobno). Amaterji, v mislih imam seveda tiste, pri katerih je moč odločanja, ostali tako samo statirajo, pa z raznimi nesmiselnimi nakupi zapravljajo denar ljudi. Tak primer je na primer sodna stavba, ki ni primerna za sodišče, kupljena na način, na kakršnega nihče ne kupi niti garaže, in popolnoma brez jasne predstave, kaj tam bo, ali se sploh lahko obnov. Tak primer je nakup 13.000 prenosnikov, od tega 3000 za šole, ki jih šole ne potrebujejo. Če bi me vprašali, ali bo sedanja vlada prišla do konca mandata, odgovarjam: za dobro ljudi, upam, da ne.«
