Odločitev za bistveno
Preprostost je odločitev za tisto, kar smo in moramo storiti v svoji poklicanosti ter življenju. To je notranja svoboda, da se odpovemo manj bistvenim stvarem in naredimo tisto, kar je najbolj bistveno in potrebno. Za preprostost se je treba neprestano odločati in odvračati drugotne cilje in zanimanja. Za mnoge so prav ta v ospredju, zato neprestano nekam bežijo ali pa so postali ravnodušni do vsega. Preprostost je tudi neprestano očiščevanje zla in hudobije, da ne bi s slabimi nameni skušali priti do ciljev in s tem vse porušili. Preprostost je v službi iskrenosti in dobrih odnosov ter medsebojnega spoštovanja. Ti ljudje so čisti, brez zlih namenov in jim je mogoče zaupati. Zunanji izraz preprostosti je mir, skladen s svojim osebnim jedrom in življenjsko poklicanostjo.
Preprostost je znamenje osebne zrelosti in usposobljenosti za dobro vodenje skupnosti, od družine do države in Cerkve. Če gledamo stvari take, kot so, potem bodo postale preproste. Stvarnost je povezana in zato preprosta. Bolj kot smo temeljiti, bolj preprosta so tudi naši prepričanja, zato sta preprosto govorjenje in mišljenje velik Božji dar.
Preprostost kot predanost Bogu
Bog je obljubil Salomonu blagoslov, če bo hodil za njim s preprostim in pokornim srcem, tako kot njegov oče David. (1 Kr 9,4) Preprostost pomeni popolna predanost Bogu in njegovim načrtom, da ne begamo po krivih potih in izgubljamo časa za prazne stvari. Preprosti ljudje so velik blagoslov za vsako skupnost. Z njimi je mogoče rešiti težke probleme in se izogniti mnogim nevšečnostim. Preprosti tudi onemogočajo premetenim sebičnežem, da bi uveljavili svoje nakane in bi jim morali drugi služiti.
Postati kot otroci
Samo ljudje z otroškim srcem morejo sprejeti dar Božjega kraljestva, da lahko Bog vstopi k njim in deluje v njih. Kristjani so mogli tako ustvariti žive skupnosti in si pomagati kljub velikim razlikam v družbenem statusu ter kulturi. Klemen Aleksandrijski je zapisal, da je čast biti kot otrok. Ljudje z otroško dušo morejo prepoznati Boga kot Očeta. Otroci so ljudje brez hudobije in hinavščine, iskreni in pravični, prinašajo svežino in mladost. Mladost duhovnega otroštva ne pozna zastaranja, v njej je vse odprto za rast v človeškosti, spoznanju, modrosti in ljubezni. Preprostost je tako znamenje žive in odprte osebe, ki se čudi mnogim darovom in se nanje odziva s hvaležnostjo in podarjanjem. Mladost preprostosti ustvarja gibljivost, da nikoli ne zastari, se ne ustvari, ne dela koristoljubnih kompromisov.
V prvi Cerkvi je bil golob znamenje. Jezus je rekel učencem, naj bodo preprosti kakor golobi, kar pomeni brez hudobije. (Mt 10,16) Tudi nevesta v Visoki pesmi je golobica, iskrena, odprta, predana za ljubezen (Vp 5,2) Golob predstavlja čisto in iskreno ljubezen, pa tudi krotkost ter nenasilje. Papež Klemen je zapisal Korinčanom, naj bodo preprostega srca in bogati v Duhu. Ljudje s preprostim srcem ne delajo intrig in so svobodni od nebistvenih namenov. V njih deluje Sveti Duh, da morejo odpraviti vse ovire hudobnega duha in se polno uresničiti v tem, kar Bog želi od njih.
Duhovnost vodi k preprostosti
Preprostost je znamenje zrelega duhovnega življenja. Sredi kaosa različnih idej mora duhovnost voditi do preprostih stvari in rešitev, čeprav te marsikdaj zahtevajo veliko napora. Na dnu vsega je Bog, ki je najbolj preprost, zato je tudi resnica preprosta. Preprostost je tako prvi pogoj in znamenje resnice. Grški filozofi so videli povezavo dobrega, resničnega in lepega, učili so odkrivati stvarnost v njeni preprosti povezanosti. Tudi slovanska beseda za resnico, ‘istina’, spominja na dih, ki predstavlja temeljno dihanje vsega bivajočega, resnica je tisto, kar diha življenje, zato je iskanje preprostosti znamenje inteligence. Tudi v pogovoru se je treba usmeriti k bistvenemu in ne odpirati tisoč možnosti. Ljudje, ki želijo razumeti, potrebujejo malo besed. Modrost je v malo besedah, ki odsevajo življenje. Za njihov sprejem je potrebna temeljna odprtost srca. Iz preprostega odnosa v človeškem srcu se porodi tudi preprost način življenja. Preprosti ljudje so bolj povezani z življenjem, bolj jasni in prosojni. Znajo sprejeti različne življenjske danosti, se jih veseliti, se z njimi bojevati in jih premagovati. Vsak trenutek nam je podarjen, prav tako tudi odnos, telo, okolje, zgodovina. V temeljni harmoniji življenja se vse povezuje in postaja blagoslov. Sveti Duh nam daje razsvetljenje in pogum, da naredimo, kar je Božja volja in najboljše. Služabniki morajo storiti, kar je njihova naloga. (Lk 17,10) Duhovnost pomeni narediti, kar je treba narediti. Pomemben je ta trenutek, to okolje in ti ljudje, vse drugo bo prišlo na vrsto pozneje. V tem trenutku moramo biti prisotni in učinkoviti. Tudi misel in odnosi potrebujejo preprostost.
Ubogi v duhu so ljudje, ki se na nič ne obesijo in so svobodni v svojih notranjih odločanjih ter razmišljanju. Kar mislimo, da je naše in si nekako prisvajamo, nas oddaljuje od našega preprostega bivanja. Podobno velja tudi za poveličevanje sebe, da si dajemo vrednost, ki je nimamo. Nekateri ljudje porabijo veliko energije in časa za vzdrževanje svoje zunanjosti, zato je tako pomembna drža ponižnosti, ki nas ohranja stvarne in prizemljene, blizu drugim ljudem in Bogu. Veliki in modri ljudje so znali živeti preprosto in polno, hvaležni za vsak trenutek in odnos. Ruski znanstvenik in religiozni filozof Pavel Florenski je v poslovilnem pismu iz taborišča zapisal otrokom: »Kolikor morete, glejte v zvezdnato nebo. Ko boste žalostni v srcu, glejte zvezde ponoči, čez dan pa sinje nebo. Potem boste v sebi našli mir. Pozornost do tega, kar nas obdaja, je umetnost preprostega življenja. Preproste stvari resnično razveselijo srce.«
