Slovenska javnost si vas je zagotovo zapomnila po aktivnem angažmaju na evropskem nivoju po lanskoletnih avgustovskih poplavah, kaj bi še izpostavili med ključnimi aktivnostmi vašega mandata kot evroposlanca?
Poplave so bile izreden dogodek, ki je zaznamoval nas vse. Predvsem pa so bile svarilo, kaj prinašajo podnebne spremembe, ki postajajo del našega vsakdana in na katere se moramo kot družba odzvati. Za iztekajoči se mandat bi dejal, da so ga zaznamovale aktivnosti na področju zunanje politike in varnosti ter na področju energetike. Vse skupaj pa je potekalo pod okriljem Zelenega prehoda. Zunanjepolitično je bilo ključno delo na procesu širitve EU na Zahodni Balkan, predvsem na države, s katerimi sem imel sam največ opravka – Bosno in Hercegovino, Srbijo in Črno goro. Kot ključen uspeh si štejem, da je tudi z mojim angažmajem in aktualne vlade, BiH dobila najprej status kandidatke in sedaj odpira pogajanja za članstvo v EU. To je res velik korak naprej, ki je bil na začetku mojega mandata skoraj področje znanstvene fantastike. Tukaj smo Slovenci dokazali, da znamo in zmoremo, predvsem pa da nismo tako nepomembni v EU, kot si to radi očitamo sami sebi.
Drug steber je bila energetika, predvsem Uredba o trgu zemeljskega plina in vodika, na kateri sem delal skoraj polovico mandata. Gre za pomemben zakonodajni predlog, ki bo postavil temelje prihodnjemu trgu zemeljskega plina in vodika v EU.
Bil sem del pogajalske skupine Evropskega parlamenta, ki se je pogajala neposredno s Komisijo in Svetom EU, kar je bila velika odgovornost, saj je 705 poslancev to nalogo zaupalo nam 5 poslancem. Tako, če sem malce neskromen, lahko rečem, da smo tudi Slovenci prispevali k uspešnemu reševanju energetske krize. To, da je moja politična skupina ta pomemben zakonodajni predlog zaupala meni, si štejem v čast in vidim kot izraz zaupanja vame in moje delo.
Delal sem tudi na zakonodajnih predlogih v okviru Zelenega prehoda, ki ga vidim ne samo kot odgovor na podnebne spremembe, ampak tudi kot nujen razvojno-tehnološki preboj, ki ga EU potrebuje, da bo uspešna v globalnem okolju.
Med vašimi prednostnimi nalogami sta zagotavljanje varnosti in pravic državljanov EU. Ali menite, da trenutna politika in praksa EU ustrezno naslavlja ta dva vidika?
Vprašanje varnosti je eno ključnih vprašanj prihodnosti EU. V tem mandatu smo okrepili ukrepe na področju zagotavljanja notranje varnosti oziroma sodelovanja v okviru EUROPOL-a. Pred nami pa je izziv, kako zagotoviti vojaški steber varnosti. Tu gre razvoj v dve smeri, v oblikovanje evropskega stebra v okviru Nata in pa izgradnje evropskih obrambno-industrijskih zmogljivosti. Glede pravic državljanov EU vidim vprašanje varnosti širše in morda malce bolj zapleteno. Gotovo bo za EU največji izziv preprečitev prevlade suverenistično-populističnega liberalizma skrajne desnice, ki bi ne samo zaustavil proces evropskega povezovanja, ampak bi s svojim skrajnim konservativizmom notranje destabiliziral evropske družbe, kar bi vodilo tudi v gospodarski in socialni zastoj ter bi lahko pripeljalo celo do razpada EU oziroma vrnitev Evrope v dvajseta oziroma trideseta prejšnjega stoletja.
Menim, da mora EU v naslednjem mandatu nujno začeti pospešeno prilagajanje na posledice podnebnih sprememb, fenomena starajoče se družbe in tehnološkega razvoja, kjer EU zaostaja za svetom in konkurenti. Gre za razvoj in vlaganja v nove zelene tehnologije, digitalne tehnologije in nekatere povsem klasične tehnologije ter prelomne tehnologije (npr. umetna inteligenca), ki bodo temelj tako za našo gospodarsko konkurenčnost, kot tudi za soočanje s podnebnimi in demografskimi trendi.
Lanskoletna uvedba nadzora na notranjih mejah Schengenskega območja je vplivala zlasti na prebivalce, ki živimo ob meji. Kako komentirate ta ukrep in kako lahko EU po vašem učinkovito varuje svoje zunanje meje?
Ukrep je bil odziv na spremenjeno varnostno oceno, kar je bilo posledica zaostrenih varnostnih razmer na Bližnjem vzhodu. Seveda tak ukrep negativno vpliva na prebivalce obmejnih regij in zato gre za časovno omejen ukrep, pri katerem se poskuša v čim manjši meri vplivati na življenja ljudi na teh območjih. EU je sprejela nov azilno-migracijski paket, ki predvideva okrepljen in skupen nadzor zunanjih meja EU in hitrejše postopke v procesu pridobivanja mednarodne zaščite ter hitrejše vračanje v države izvora tistih, ki ne izpolnjujejo pogojev za pridobitev mednarodne zaščite. Sedaj je na državah članicah, da nov sistem uveljavijo in ga začnejo uresničevati. Menim, da bi moral celoten azilno-migracijski sistem temeljiti na skupnem varovanju zunanjih meja EU, s čimer bi imeli nadzor nad tem, kdo vstopa v EU in zakaj. Temu bi moral slediti skupni sistem EU, ki bi omogočil legalno vstopanje v države članice EU, ki bi temeljil na sistemu pogodb med državami izvora migracij in državami EU, ki migracije potrebujejo, zaradi vrste razlogov. Sestavni del tega sistema pa bi bil tudi enoten sistem vračanja vseh, ki so nezakonito vstopili in ne izpolnjujejo pogojev za mednarodno zaščito, kar bi podprli s sistemom pomoči, da tem ljudem v njihovih domovinah omogočimo boljše življenje.
