Kres v Sloveniji zagori na predvečer praznika dela. Kresovanje predstavlja del pomembne kulturne dediščine pravi priznani etnolog Janez Bogataj. Bogataj, ki je tudi poznavalec praznikov in običajev pravi, da kresovanje sega še v poganske čase. Gre za tradicijo, ki ni bila prekinjena. Današnja kresovanja izvajamo kot nadaljevanje davnih tradicij z vsemi spremembami, ki jih je prinesel čas.
Kres je imel različne pomene
Kresovanja nimajo več mističnih pomenov. Kres ni le spomin na turške vpade, temveč tudi nadomestilo za praznovanje kresne noči na najdaljši dan v letu. Kresna noč je bila v preteklosti edini dan, ko se je človek lahko zabaval kolikor je želel. S pomlčadanskim ognjem naj bi pomagali sonccu, da bi se čimprej ogrelo in zasijalo v polni moči. Ogenj, naj bi po verovanju predstavljal sonce, ki ga narava potrebuje po zimskem spanju. Včasih so nekateri ljudje verjeli, da se z neba spuščajo čarovnice, kres pa naj bi bil obramba pred njimi. Kurjenje je imelo tudi praktični namen. Ljudje so se obveščali o bližajoči se nevarnosti. S kurjenjem kresov na vzpetinah, se je razširil preplah ob turških vpadih.
Kres: Običaj delavcev od konca 19. stoletja
Delavci so prevzeli kresove za svoj običaj leta 1890. S kurjenjem so opozarjali na svoje pravice in to počnejo še danes. Kresovanja ima danes bolj družabni značaj. V preteklosti pa so potekala bolj iz verovanj. Ob krajšanju in daljšanju dneva so obeležili novo obdobje v letu. Kres se je najpogosteje zakuril na kresni dan, to je bil 24. junij.
Danes pa najpogosteje zagori pred praznikom dela oziroma na predvečer 1. maja. Kot pravi etnolog Janez Bogataj, gre s kresovi za tradicijo in neka vizualna “opozorila,” ki spominjajo in opozarjajo na delavske pravice. Prvomajski kresovi so bili neke vrste komunikacijsko orodje, podobno kot v času turških vpadov, ko so imeli varnostni in signalni značaj. Ogenj ima sicer izjemen pomen in simboliko. Območje okoli ognja je že od nekdaj predstavljlo prostor druženja, ki je dalo občutek povezanosti.
