Kaj si se naučil z izdajo knjige Na drugi obali, kaj z njo sporočaš in kaj je najbolj zanimalo ljudi na predstavitvah knjige, me je povsem delovno »potipal« urednik Tomaž Perovič in predlagal, naj strnem vtise s predstavitev knjige. Če bi te predstavitve skušal povzeti, bi rekel, da knjiga pripoveduje predvsem o drugačnosti in posebnosti našega morja. Značaj tega morja je obratno sorazmeren z njegovo maso: toliko zanimivejše je, kolikor manj nam ga ostaja in premosorazmeren z znanjem o njem, torej toliko bolj posebno je, kolikor bolj ga poznamo.
»Kateri kriterij si uporabil pri izbiri pripovedi za knjigo?« je vprašal urednik Sobotne priloge Dela Ali Žerdin.
Prvi kriterij pri izbiri zgodb je bil, naj bi pripovedi kljub preteklemu času še zmeraj pritegnile bralca. To je alfa in omega vsakega novinarskega dela. Tema mora zanimati tiste, ki jim je namenjena. Ob brskanju obsežnega Delovega arhiva sem iskal predvsem zgodbe z dimenzijo brezčasnosti, torej o takšnih ljudeh ali dogodkih, ki vzbudijo pozornost tudi po toliko letih od objave.
»Včerajšnjih časopisnih zgodb že naslednjega dne ni več, knjiga ostane v knjižnici. Če ni zanimiva, si lahko čez 20 let nakoplješ sramoto. Te je bilo tega kaj strah?« je vprašal Žerdin. O sramoti nisem razmišljal. Mene je bolj presenetilo, da so lahko tudi po 15 ali 20 letih celo bolj zanimive.
Kaj je »druga obala«, je zanimalo Žerdina. Naslov Na drugi obali ima več pomenov: da opozarjaš na drugačna stališča, da se z nečim ne strinjaš in si v opoziciji. Izhajal sem s stališča, da vsakdo drugače vidi isti kraj. Včasih zadoščata samo dva koraka vstran, da zaznaš drugačnost istega prostora. Verjetno me je navdihnil Heraklit s svojim dialektičnim prebliskom: V isto reko stopamo, pa spet ne stopamo, smo in nismo. Tudi obalno črto, tisto navideznost med morjem in zemljo, vidi vsakdo malce drugače, iz česar spoznamo, da je pravzaprav vsakdo na drugi obali, čeprav na istem mestu.
»Tako prideva do problema objektivnosti. Kaj je v novinarstvu objektivna resnica, imperativ, s katerim se spopadajo na novinarskih šolah in potem govorijo o imperativu objektivnosti? Ti pa praviš, da je za razumevanje obale pomembno, s katere točke gledaš na to obalo.«
Moje izhodišče je res malce podobno zgodbi iz kultnega filma Rašomon (Akira Kurosawa), ko isti dogodek (umor in posilstvo) različni ljudje različno vidijo in ga različno opišejo. Vsak, celo umorjeni, ki v filmu spregovori, je doživel zgodbo malce drugače. Čim bolj se lahko približaš različnim zornim kotom, bolj objektivna ali resnična je lahko zgodba.
»V knjigi mrgoli čudežev. Že samo v kazalu na zadnji strani sta v naslovih dveh zgodb: Čudežni piranski dvižni most in Vrt, v katerem mrgoli čudes. Te privlačijo čudeži?«
Me, ampak prepričan sem, da čudeži privlačijo ljudi. Fascinirajo nas, ker nas navdajajo z upanjem, ker so nekaj nepričakovano močnega, nadnaravnega, zunaj našega logičnega razmišljanja in običajnega vsakdana, zato seveda vzbujajo radovednost.
»Kakšen čudež je, da imamo ob piranski Punti toliko vrst babic, ribic, ki niso cenjene med ribiči, so pa zanimive za biologe in potapljač.« Seveda je to čudež. Če so ljudje prepričani in pričakujejo, da je naše morje pusto in prazno kot puščava, nezanimivo, potem pa jim dr. Lovrenc Lipej, ki morje pozna, dokaže, da je povsem nasprotno, da živi tukaj kar 19 od vseh 22 vrst babic v Jadranu, se temu, ki to dejstvo ugotovi, lahko zdi vsaj čudovito, če ne čudežno. Čudežno, ker piranska Punta tako spremeni »agregatno« stanje, dokler pa tega ne veš, je to morje dolgočasno. Ko Marjan Richter fotografira morje v vsej svoji barvitosti, nenadoma spoznaš, da je lahko celo podobno slikovito kot Rdeče morje. Tudi tukajšnje ribe so pisane, živobarvne in povsem drugačne od tistega, kar ljudje mislijo. Čudeža v resnici ni, ker so babice že ves ta čas tam, samo ljudje zanje ne vedo. Čudež se zgodi v njihovi glavi, zato je naslov knjige Na drugi obali, ker govorimo o podobnih čudežih.
»Percepcija našega morja, da v njem ne raste nič, razen odvržene prazne konzerve in stare pnevmatike, je torej zgrešena?«
Večina ljudi je prepričanih, da je južnejše morje lepše, ker je bolj prozorno, bolj modro. Tukaj pogosteje spreminja barve, je sivo, zeleno, modro, po neurjih in dežju je motno, pogosteje zacveti, je polno planktona, včasih je tudi povsem prozorno in je vsaj toliko, če ne še pestrejše kot južnejše morje.
»V naslovu zgodbe o kitu ni besede čudež, meni pa se to, da pride v ta zaliv velik kit, zdi velik čudež,« ugotavlja Ali Žerdin.
Prvi kit, ki ga pozna piranska zgodovina, je bil zobati kit glavač leta 1555, ki je nasedel pri piranskih solinah. Poginjenega so našli Pirančani in ga imenovali Morsko čudo (Miracolo di mare). Zdaj ostaja ta nasedli »Miracolo« piranska legenda. Nekaj sveta sem prepotoval in si jih ogledoval v morjih, ampak nikjer niso kiti naredili takega vtisa, kot je naredil kit grbavec iz leta 2009. Ta je bil zame in za vse, ki smo ga gledali, pravi čudež, saj smo ga skoraj lahko pobožali, ga opazovali, skakal je iz morja, ostal je dva meseca, in to manj kot kilometer od naše hiše. Seveda je bila zame in za vse, ki smo ga lahko doživljali, posebej karizmatičen, saj je bil to drugi uradno zabeležen pojav grbavca v Jadranu. Še veliki strokovnjak za morsko biologijo dr. Lovrenc Lipej z Morske biološke postaje Piran sprva ni mogel verjeti, dokler ni pred našimi očmi skočil osem metrov visoko v zrak.
Zakaj so torej novinarske zgodbe toliko bolj privlačne?
O tem je govoril Dean Jelačin, novinar in urednik s TV Koper: »Ker novinarji poklicno iščemo zanimive zgodbe, jih odkrijemo in znamo o njih povedati kaj več. Ljudje jih zaznajo od daleč in bežno, novinarji pa jim že zaradi narave dela pridemo bližje. Bližje tudi do morja in se moramo vanj bolj poglobiti. Tako smo tudi tega kita drugače doživeli kot morda tisti, ki so samo slišali ali brali o njem in potem pozabili nanj. Kdor pa te zgodbe doživi in se vanje poglobi, seveda vidi več. Naše zgodbe morajo biti privlačne, zato skušamo z njih oklestiti ves manj pomemben balast in sporočamo javnosti najzanimivejše dele dogodka.«
»Ali se morda šališ, da je pri Poreču pred leti nasedel morski pes in so ga rešili slovenski dijaki, ki so šli po naključju mimo?« Ali Žerdin oceni, da je tudi zgodba o reševanju nasedlega morskega psa pri Poreču čudežna.
Nič se ne šalim. Vse zgodbe iz te knjige so resnične. Dijaki so z imeni in priimki, dogodek so celo fotografirali. Pravzaprav lep dogodek. Zvečer so ob sprehodu ob obali pred Porečem naleteli na veliko nasedlo ribo in se z golimi rokami lotili precej hrapave in ostre kože psa modrulja. Le toliko so ga lahko obrnili, da je potem sam odplaval v globoko morje. Zgodba bi šla v pozabo, če ne bi pristala v knjigi.
»To je odlična zgodba. Kaže na primeren odnos do psa kot najboljšega človekovega prijatelja, četudi je morski pes,« je komentiral Žerdin in, kot se za doktorja novinarske znanosti spodobi, vprašal: »Kaj je zate novinarstvo?«
Novinarstvo je profesija in poslanstvo. To so še kar natančno določena pravila, po katerih se moraš ravnati, da čim bolj verodostojno poveš različne stvari in izstopajoče, relevantne, poučne zgodbe javnosti.
In zakaj sem veliko delal, je spet zanimalo Žerdina.
Ker sem spoznal, da lažje delam, če veliko delam. Z delom sem dobil »mišice« za pisanje. Podobno, kot je uspešen atlet, ki veliko teče. Če preveč počiva, mu mišice uplahnejo.
»To pomeni, da moraš biti kot morski pes in ves čas plavati,« je novinarsko delo opisal Žerdin.
Tudi novinarko in pisateljico Bojano Leskovar je bolj kot knjiga zanimalo novinarstvo. Kako drugačno je bilo novinarstvo pred 30 ali 40 leti in kako se to novinarstvo danes ob pojavu družbenih medijev spreminja. Ljudje vse manj berejo, a vse bolj razpravljajo. Predvsem pa današnjim novinarjem manjka eno od pomembnejših orodij za njihovo delo: radovednost. Kako načitani in razgledani so bili legendarni Delovi novinarji, kot denimo Miro Poč, Slavko Fras, Tit Doberšek, Tit Vidmar, Jure Apih, Andrej in Bogdan Novak …
Na vsaki od predstavitev so poslušalce najbolj zanimale prav tiste zgodbe, o katerih Žerdin pravi, da odražajo določeno mero čudežnosti. Čeprav nihče od nas v resnici ne verjame v čudeže, pa so nekateri dogodki vendarle tako posebni, da so za običajno logiko in pravila nadvse izstopajoči. Novinarji morajo take dogodke videti in primerno zabeležiti. Na predstavitvi v Mestni knjižnici Piran je bilo zanimanje za knjigo veliko tudi, ker smo govorili o samih »znancih«. Kot na primer o biologu, ustanovitelju Morske biološke postaje Piran, Jožetu Štirnu. Zgodba dobi povsem drugo težo, če bralci osebno poznajo njene glavne junake. Ko dogodek zakuha znanec iz sosednje ulice, zgodba spremeni barvo in pridobi veljavo. Na večeru je o morju in knjigi nekaj besed povedala tudi Senja Štirn, hčerka velikega biologa, ki živi in dela v Franciji. Tako se je vsaj duh enega od knjižnih junakov pojavil med poslušalci teh zgodb.
V Križu so bolj povezani s Piranom, kot si predstavljamo
S posebnim pričakovanjem so knjigo sprejeli tudi v Križu pri Trstu, kar je tamkajšnji novinar Primorskega dnevnika Sandor Tence pojasnil kot neke vrste naravno povezanost med ribiško kraško vasico in ribiškim Piranom. Celo ustanovitelja slovitega Ribiškega muzeja v Križu ladijski inženir Franko Cossutta in Bruno Volpi Lisjak sta obiskovala Pomorsko šolo v Piranu. Kržani so ponosni na svojo ribiško tradicijo, čeprav živijo na Krasu, 750 stopnic nad morjem. O tem, kako so še v prejšnjem stoletju lovili tune, pripoveduje njihov ribiški muzej in ena zgodba v knjigi. Sandor Tence (tudi on iz Križa) je ugotovil, da bi nekatere zgodbe gotovo zaslužile filmsko upodobitev. Kržane je pritegnila zgodba slovenske morske biologije Miroslava Zeia, ki se je rodil v sosednji Nabrežini. Prav tako jih je zanimal razvoj portoroškega turizma v času, ko je za razvoj Portoroža med obema vojnama skrbela tržaška družina bratov Cosulich in seveda zgodba o razvoju Luke Koper, saj so bili med poslušalci tudi veliki poznavalci pomorstva. Franko Cossutta pa je poudaril, da se sedanja predsednica uprave Luke Koper piše Kržan , iz česar je sklepal, da je vsaj z imenom povezana s prebivalci Križa.
Kako lahko najdeš nesrečnega plavalca sredi oceana
Žerdin je naštel še celo vrsto primerov iz knjige, ki bi jih lahko uvrstili med čudeže: na primer, kako je izolski ribič Cristiano Pugliese rešil gotove smrti prijatelja Massima Fičurja in njegovega psa, potem ko je njegovo barčico povozil turški trajekt in sta ostala v hladnem februarskem morju tri ure; kako se je rešil Damjan Pesek, ki ga je beli morski volk ugriznil v nogo v morju na Visu ali kakšen čudež je doletel danes priznanega slovenskega igralca Lotosa Šparovca, ki je pred tremi desetletji padel z ladje Bočna Splošne plovbe Portorož v Atlantski ocean, daleč od afriške obale, a se je ladja vrnila in ga po dveh urah plovbe vseeno našla, kot bi našla še nekaj manjšega od igle v kopici sena.
Večkratni čudež se je med drugo svetovno vojno zgodil tudi ameriškemu pilotu Charlesu Doughertyju, ki mu je v zadnjem trenutku uspelo odskočiti iz gorečega letala nad vasjo Boršt (pri Kopru). Padalo se mu je odprlo tik pred pristankom. Drugič je bila sreča, da so ga domačini dobro skrili pred Nemci in tretjič še večja sreča, da več dni kasneje po naključju ni bil v bunkerju partizanske komande mesta Koper, ko so ga izdali domači izdajalci. Nemci so obkolili in uničili bunker, pilota pa je rešil dober refošk, ki ga je tistega večera spil preveč. Kasneje pa so ga partizani (četrtič) srečno prepeljali mimo vseh zased do Bele krajine.
Junaki zgodb niso od včeraj
Drago Mislej Mef je na predstavitvi v Izoli poudaril, da številne zgodbe in ljudje, ki so v svojem času veliko pomenili okolju, bežijo iz spomina. Zanimale so ga zgodbe posebnih Izolanov in vse slabši položaj ribičev, saj z njimi deli usodo tudi mesto, ki postaja vse manj ribiško in vse bolj turistično. Izolanom knjiga pripoveduje, da je Slovenija postavila svetovni rekord v zmanjšanju količine ulova rib. Tega se sami vse bolj zavedajo, saj čutijo, da jih ta sprememba po sili razmer seli »na povsem drugo obalo«. Predstavitev knjige je v Izolo k Mefu zvabila tudi več kot 100 let starega Dušana Puha, dobesedno živo portoroško legendo prejšnjega stoletja.
Krivično pa je, da so vsi ti ljudje predstavljeni le v kratkih zgodbah, mnogi med njimi bi zaslužili biografsko knjigo in celo film. Dobra plat kratkih zgodb pa je, da jih marsikdo raje prebere in se potem kar malce čudi: Kaj vse so počeli, kaj mislili, kaj so si upali in kakšne viharje so previharili. Popisal sem jih zato, da morda kdo ne bi mislil, da se je življenje začelo danes. Vsi junaki te knjige niso od včeraj. Živeli bodo tudi jutri, z drugimi imeni in priimki, na drugi obali.
