Requiem, zasidran v brezčasni paralelni resničnosti
Ne pozabite na dihanje, vsi, ki vstopate, bi lahko pisalo na vratih dvorane vedut v Tartinijevi hiši, kjer se je v soboto, 22. junija 2024, ob 16.00 začel prvi prizor prve izvedbe performansa Jaša: Requiem, na sporedu samo tistega dne. Zunaj je namreč človek resda imel občutek, da nikakor ne more vdihniti dovolj globoko, da bi vase spravil toliko kisika, kot ga potrebuje človeško telo za osnovno delovanje, a ko se je nad nami spustila zavesa tišine, v katero so kot oster nož zarezale besede »Pogrešam te … Vem … Jaz tudi … Zelo …«, nam je bilo jasno, da nas na poti do vrha najlepše palače v Piranu čaka veliko izzivov.
A začnimo na začetku. Z uverturo … V sklopu 58. likovnega ekstempora v Piranu je posebno nagrado Tartini 2023 – samostojno razstavo -, ki jo podeljuje Skupnost Italijanov Giuseppe Tartini Piran, prejel Jaša Mrevlje – Pollak, sodobni umetnik, ki se je s številnimi projekti uspešno predstavil po vsem svetu in se uveljavil kot eden najpomembnejših slovenskih sodobnih umetnikov svoje generacije. Nagrado je nagrajenec izkoristil za potop v študijo o osebnosti, po kateri je nagrada poimenovana in o kateri zakladnico znanja pooseblja profesor Sergio Durante iz Padove.
Nato se je zgodil usoden zaplet. Po dolgi bolezni je umrl primarij dr. Gorazd Vojteh Mrevlje, ki je veljal za starosto slovenske psihiatrične stroke, bil je tudi predavatelj psihologije umetnosti na AGRFT. Bolj kot vse to, pa je bil oče. Jašin oče. Sobota v Tartinijevi hiši, kjer je Jaša svojo umetniško stvaritev predstavil javnosti, je morda vsaj simbolično predstavljala dramaturški razplet.
Srečanje v paralelni resničnosti
Trije liki, poosebljeni v lutkah, ki jim njihovi animatorji s svojimi ročnimi in glasovnimi veščinami vdihnejo življenje in osebnost, tako prepričljivo usklajeno z resničnimi osebami, da gledalec v trenutku pozabi, da ima pred seboj (samo) lutko. Število tri se ponavlja skozi prizore v različnih kontekstih – trije pari čevljev, tri časovne dimenzije, tri paralelne ravni resničnosti -, in se naslanja na Tartinijev tretji ton – akustični fenomen, interferenca med dvema akordoma, ki samo v popolni uglašenosti ustvarita komaj zaznavnega tretjega. V tretjo resničnost, nahajajočo se med tostranstvom in onostranstvom, v brezčasje, je Jaša zasidral svoj Requiem, posvečen pogrešanemu očetu.
Tu je še četrti lik, neviden, a tako prisoten, da zareže, močno, globoko, boleče. Neviden spremljevalec so čustva, ki se morda res dobro skrijejo pod preprogo besed, a kot feniks vzletijo, ko vse utihne … in ostane samo še tišina … Veliko tišine, ki jo besede le zelo previdno, nevsiljivo, samo ko je nujno, samo oplazijo, objamejo, ji dajo krila, da lahko svobodno potuje med različnimi ravnmi zaznavanja in doživljanja (ne)stvarnosti.
Z njo, tišino, se perfomans začne in konča. V njenem labirintu Jaša išče odgovore, se zaletava v trdne in visoke zidove strahu, a ko jih premaguje, se vedno znova znajde na istem mestu, v popolnem Niču. Kjer pa ni tako turobno, kot se morda zdi navadnemu človeku, vajenemu otipljivih, trdnih stvari, temveč pomirjujoče, navdihujoče, celo tako špasno, da vzbuja smeh. Veliko smeha. Sploh ko se vlogi šaljivca prepustita oba stanovalca Niča, Tartini in Oče, in razpravljata o prijetnih plateh življenja, ki jih je treba užiti. In najdeta stično točko v glasbi … Ki zdravi, pravi doktor za duševnost. Ne, ki pomaga odpreti vrata do skritih resnic, pravi skladatelj in violinist, veteran dežele Niča, Giuseppe Tartini, ki je v brezčasno vzporedno resničnost prihitel na pomoč Jaši, umetniku, ki je v tem brezčasju malce zašel … iščoč odgovor na vprašanje, kako se soočiti z izgubo nekoga, ki je strani tvojega življenja zapolnjeval z živimi, toplimi barvami.
Obiskovalec stopa iz prizora v prizor
Ob vstopu v prizor gledalca pričakajo netilci ognja, ki v njem prižgejo emocije. Slike, zvoki, Očetove kravate, (trije pari) čevljev, knjige, (tri) sedišča iz ordinacije in živi, a nekje v medčasju, ob razkošni (zadnji) večerji odreveneli člani Tartinijeve družine, ki so jih upodobili člani skupine V Tartinijevem času italijanske piranske skupnosti (tri ženske in trije moški) in umetnik Mattias Gingliano.
Krmarjenju svoje duševnosti bi prav tako lahko rekli umetnost. Sploh ko krmarimo čustva, ki predstavljajo eno najbolj impresivnih izraznih sredstev. A šele ko se naučimo pravilne … ne, primerne uporabe bogate palete odtenkov tako, da nam njihov preplet zagotovi čim manj bližnjih srečanj z nevarnimi čermi, ko plujemo po nepredvidljivem morju življenja. Človek je potemtakem umetnik z veliko začetnico. Kaj je potem človek, ki drugega človeka uči veščine upravljanja lastnih čustev tako, da iz njih izvabi melodijo, ki se ujema z njihovim sporočilom? Največji umetnik?
V sklepnem pogovoru med Jašo človekom in Očetom lutko mu slednji pove, da je zrasel. Morda je to odgovor, ki ga išče. Praznino, ki ostane za nekom, sprejmemo tako, da zrastemo … postanemo večji. Postanemo tako veliki, da lahko v sebi nudimo dom vsem, ki smo jih na svoji poti izgubili.
Konca ni, je samo popotovanje
V tem, zadnjem prizoru gospod Mrevlje sklene tudi, da je dobro opravil vlogo očeta. Sklep, ki morda vsebuje prikrito sporočilo o tem, da Jaša verodostojno opravlja vlogo Sina gospoda, ki je dobro opravil vlogo očeta. Tudi zato, ker ni stopil v njegove čevlje, ampak hodi bos mimo njih. In ne neha rasti … Kot človek, kot umetnik. Ki zna biti odrasel, včasih uporniški in včasih svoboden otrok, ki je že davno prerasel očetove čevlje in hodi bos … Da ob vsakem koraku začuti pot, po kateri stopa. Pot, ki se nikoli zares ne konča. Ker konca ni. Ali kot je rekel veliki Giuseppe Tartini: »Vse skupaj je popotovanje. Za vse nas. Za vse nas«
Jašin preplet vizualnih umetnosti, performansa, arhitekturnih posegov, lutkovne umetnosti, poezije in glasbe, s katerim se obiskovalca dotakne na vseh ravneh doživljanja, je nastal v sodelovanju domače samoupravne skupnosti italijanske narodnosti, Skupnosti Italijanov Giuseppe Tartini, Obalnih galerij Piran in Lutkovnega gledališča Ljubljana.
Marionete treh likov je po avtorjevih načrtih v sodelovanju z umetnico Meto Grgurevič izdelal atelje ljubljanskega lutkovnega gledališča, življenje so jim vdihnili lutkovni animatorji Lovro Finžgar, Polona Kores in Martina Maurič Lazar, za glasbeno spremljavo sta poskrbela KALU in Bowrain. Medtem ko so performans uprizorili štirikrat zapored in ponovitve niso v načrtu, razstavna postavitev, za katero je poskrbela kustosinja Laura Rositani in ki se razprostira po večini dvoran Tartinijeve hiše, ostaja na ogled do 7. septembra.
Fotografije Rekvijem si lahko ogledate v fotogaleriji. Dogodek se je odvijal v soboto v Tartinijevi hiši v Piranu.
