Ko sem prvič vstopila v park (stanovanje, v katerem sem stanovala v Brnu, je zelo blizu parka), se mi je kar smejalo. V letih, ki jih ni malo, še nisem bila v tako velikem parku, ki je pravzaprav gozd sredi mesta, čaroben in tih, poln ptičjega petja in redkih dreves, prepleten s potkami kot kapilarami, s klopcami v zavetju marelastih krošenj, ki nudijo streho in objem. O parku izvemo, da leži na 22 hektarih, da je najstarejši javni park na Češkem in z letnico 1786 eden prvih v srednji Evropi. Danes nosi naziv Kulturni spomenik Češke republike.
Hoja po tem parku, ki ne ustreza mojim predstavam o parku z ribnikom, nekaj palmami in posušenim pušpanom (kakršen je bil edini park v mestu mojega otroštva), je hoja med visokimi, zdravimi drevesi, ki jih nekaj tudi prepoznam, ogromnimi živimi mejami, ob bajerju s trstičjem in racami, med pticami, ki jih je ogromno, vevericami in metulji. Sonce, ki zjutraj prodira skozi krošnje in zlati travnike, navdihuje vse prebivalce in obiskovalce. Prav nič čudno se ne zdi, da so jezuiti v 18. stoletju tu zgradili kapelo in okrasni vrt, v katerem so meditirali, razmišljali in počivali. Tudi danes se park lahko uporablja v te namene.
Torej, vsako jutro hodim in poskušam odmisliti čas, v katerem živim. Poskušam odmisliti volilno nedeljo, ko se govori o prihodnosti Evrope, kot da je brez vsega tega cirkusa ne bi bilo. V petek pred molkom sem videla po mestu nekaj podobnega predstavitvi posameznih strank in ker čeških kandidatov ne poznam (razen Japonca Okamure, opozicijskega voditelja, ki je proti migrantom in proti evru), sem dogodke bolj razumela kot turistično ponudbo. Meni so se zdeli vsi prijazni, veseli, nihče ni tulil v mikrofon, zapredeni v svoj češki jezik (angleščina nima tu niti za burek ) in z obveznim pivom pred sabo.
Torej, hodim in vsak dan me park navdaja z optimizmom. Vsa ta drevesa, ki rastejo tu že stoletje, se mi zdijo povezovalci časa, in mogoče prav zaradi jezuitov pomislim na Italijana, laičnega teologa Vita Mancuso, ki pravi: Za razliko od kamenja in drevja, ki je, kar je in ne more spreminjati svoje narave, človek lahko spreminja samega sebe. Pravi, da je lahko podoben hudiču – hudoben, neumen, nasilen, sposoben takšnega zla, ki ga preostali živalski svet ne pozna – lahko pa je ustvarjalen, lahko rešuje življenja, lahko navdihuje. Da bomo izbrali pravo stran, moramo prisluhniti naravi. Če jo še sploh slišimo od vsega tega kričanja sveta.
