Voda je temeljna snov našega telesa, iz nje smo prišli in se obnavljamo v njenem objemu. Ob morju iščemo to prvobitno varnost, pomiritev in svobodo ter ustvarjalnost. Prostranost morja in zelena modrina dajeta občutek veličine, neskončnosti, pa tudi nevarnosti in divjine. Ob vodi in morju se nam odpirajo kompleksne teme življenja in smrti, mladosti in minevanja, nasprotnosti in očiščenja, novih začetkov. Geneza predstavlja kaotični značaj morja, njegovo nepredvidljivost, vendar pa je že na začetku duh plaval nad vodami. Morje je rojstni kraj življenja, ženski princip vesolja ali duša sveta, ki jo je treba peljati ven in usmerjati, razvijati. Tu doživljamo življenje z vsemi odtenki, viharji in plimovanjem, tu se moremo srečati s svojih osebnim jedrom in obnoviti temeljno povezavo, zato je morje že od nekdaj veljalo za zdravilo duše, duha in telesa. Naravni elementi v slani vodi pa tudi sonce, pesek, skale pozitivno vplivajo na naše razpoloženje in ravnovesje.
Pozno poletje vabi tudi k drugemu polu narave, v gore in hribe. S hojo se odmaknemo pred pritiski dela in vsakdanjih obveznosti, da bi našli pristen stik z naravo in s sabo. Gore počivajo brezčasno, tam ni hrupa in trušča, vdane so svojemu prostoru in miru. Napeti svet se ustavi v hribih. Hoja v svežini jutra, vzpenjanje k višavam, ki nudijo čudovite razglede, pa tudi obnovitev duha. Gore zahtevajo napor in disciplino, vztrajnost. Potreben je naš prispevek. Z vsem, kar smo, moramo iti naprej, ‘kvišku’. Cilji morajo biti postavljeni višje, včasih celo nepremagljivo. Ko smo premagali eno steno in višino, se usmerimo proti drugi. Po naporni poti pride zadovoljstvo in hvaležnost. Vse zadiši po presežnem. Potopljeni smo v lepoto in neskončnost. Ta zunanja veličina in harmonija, pa tudi skromnost in preprostost, nas vodi v globino, k osebnemu jedru. Prečiščenje in obnovitev v lepoti sta pomembni. Podobno kot morje so tudi gore kraj duhovnosti in življenja. Postanemo pozorni na majhne stvari. Zunanji mir in bogastvo šumov narave nam pomagajo sprostiti dušo in duha ter odkriti notranji glas. Ob tej melodiji nam zapoje srce, kar ni nikakršen beg pred sabo ali objokovanje nezaceljenih ran. Gorska samota je dejavna, zdravilo, ki odganja neprestano hlastanje in napetosti. Tako malo je potrebno do te svobode, zato se vračamo v dolino z veseljem in pozitivnostjo.
Duhovni pisatelj Enzo Bianchi je zapisal v časopisu La Reppublica, da je v družbi, ki ne zna poslušati in doživlja tišino kot slabost, potrebno obnoviti poslušanje. Tudi zunanje okolje morja in hribov nam lahko pomaga, da bomo utišali svoj ego in prisluhnili sebi, drugim, Drugemu.
