»Dolgo vroče poletje« še ni za nami, mnogi pa so se ga naveličali že sredi avgusta. Zdaj je že več kot 50 zaporednih dni, ko v obmorskih krajih niti ponoči temperatura ni padla pod 20 stopinj Celzija. Morje je že v začetku julija doseglo nadpovprečnih 29 stopinj in se sredi avgusta močno približalo 30 stopinjam. V času pisanja je imelo še zmeraj več kot 27 stopinj, kar je nad dolgoletnim povprečjem za konec avgusta. Problem je v času trajanja in v tem, da napoveduje nič kaj prijetne burne vremenske dogodke jeseni, kot smo jih doživeli novembra lani s poplavami in lebičadami. Dolga suša je letos močno prizadela primorske kmete, predvsem pridelovalce vrtnin in plodovk.
Sreča v tem pretoplem in dolgem vročem poletju je, da v Istri tokrat ni zmanjkalo vode, saj je obilno deževje še junija dodobra napolnilo podzemne vodne vire, zato so v Rižanskem vodovodu Koper speljali poletje brez redukcij vode, kar pa je hkrati potuha za tiste, ki zavlačujejo z izvedbo dolgoročnih in trajnih rešitev oskrbe Istre z vodo. Dve leti po katastrofalni suši je narejenega premalo za to, da bi bili lahko res brez skrbi.
Morje je spet predaleč od prestolnice
Še večji globalni problem Istre so izrazito neprimerne prometne komunikacije, ki vse resneje ovirajo normalno življenje in delo v Istri. Upoštevajoč turistično in logistično razvitost regije je problem prometne neurejenosti še bolj izrazit. Prednost koprske regije, ki jo je pridobila z dograditvijo avtomobilske ceste od prestolnice do morja, se je v 20 letih povsem razblinila. Pot iz Ljubljane do morja (in obratno) je postala nočna mora. Država je imela 20 let časa za rešitve, ki pa jih očitno ni hotela in še zmeraj noče reševati. Zelo slabo je poskrbljeno tudi za javni prevoz. Dograditev drugega tira bo čez dve leti komaj opazno reševala problem. Na tirih bo sicer precej več prostora tudi za potniške vlake do Kopra (zdaj vozijo le trije na dan), vendar bi morala država že zdavnaj graditi povsem novo hitro železniško progo tudi med Divačo in Borovnico, če bi hotela v naslednjih letih vzpostaviti približno evropske železniške standarde. Med Ljubljano in Razdrtim pa bistveno hitreje graditi tretji avtocestni vozni pas.
V primeru avtoceste so na mestu pobude, da bi morali za tranzitne uporabnike podražiti cestne vinjete, saj zanje že kakih 15 let veljajo skoraj enake cene. Dražje vinjete ne bi rešile problema, bi pa prinesle Darsu nekaj več manevrskega kapitala. Tretji pas do Razdrtega bi država morala zgraditi najkasneje v treh letih, če drugače ne, tudi z angažiranjem izvajalcev (in projektantov) izven EU. Seveda to spoznanje ni od danes, ampak se krepi že več kot deset let.
Poletje je bilo zahtevno tudi zaradi drugih naravnih pojavov, denimo zaradi sluzenja morja, ki je verjetno odneslo nekaj turističnega obiska. Začuda so v piranski občini zabeležili (6-odstotni) upad turističnega obiska le junija meseca, ko še ni bilo sluzenja morja. Julija je bilo turistov podobno kot leto prej, avgusta pa jih bo morda tudi za kak odstotek več. Za slabšo organiziranost in položaj obalnih občin nikakor ni kriva samo država. Same tri občine na primer doslej še niso uspele sprejeti dolgoročnih prostorskih načrtov (OPN), čeprav se nanje pripravljajo vsaj 15 let, kar kaže na neracionalno izkoriščanje prostora. Počasnost se kaže tudi pri urejanju novih kopališč. Država je občinam Izola in Koper že pred osmimi leti odstopila obalno cesto, šele letos v začetku leta sta občini prišli do idejnih rešitev za ureditev obale. V najboljšem primeru bodo z deli po teh rešitvah lahko začeli obalo urejati šele 2027, deset let po pridobitvi ceste. Obala med Izolo in Koprom je strateškega državnega pomena, saj bi 3,5 kilometra urejene plaže veliko prispevalo k turistični ponudbi teh dveh občin. To je tudi bil namen selitve ceste v predor.
Ni večjih premikov pri infrastrukturi
V županovem kabinetu piranske občine se zelo trudijo, da bi dali vsaj vtis izredno delavnosti, vendar velikih premikov doslej ni videti. Še največji premik (ki ga prej 20 let niso uspeli) so začeli še v prejšnjem mandatu in letos končno pridobili uporabno dovoljenje za ureditev privezov v Jernejevem kanalu. Med letošnjimi pridobitvami sta dva (nekoliko pozno v sezoni) obnovljena večja hotela (Riviera in Hotel Krka Strunjan). Pridobitev je vsekakor tudi pasja plaža v Luciji, čeprav se nekateri Lucijčani, ki nimajo psov, jezijo, da so izgubili domačo plažo. Racionalna poteza je odločitev o povišanju turistične takse v naslednjem letu. Z zamudo (šele v zadnjem delu sezone) se je župan odločil narediti red zaradi prekomernega hrupa in redarji so začeli meriti prekoračitve. Doslej še nimamo poročil o tem, koliko so na ta način prispevali k redu, kajti nekaj zelo agresivnih posameznih podjetnikov, ki si je doslej jemalo monopol nad prijaznim okoljem in je samo določalo standarde hrupnosti, se že dolga leta obnaša kot oblast nad oblastjo. Šele ko je hrup presegel vse meje, skuša župan ukrepati.
V občini so naredili premalo za bolje urejena kopališča, ki so ponekod že več kot 50 let enako zanemarjena. Uničili so teniška igrišča, na katerih so trenirali največji svetovni teniški asi. Začrtali so sicer nekaj kolesarskih stez na asfalt, niso pa poskrbeli za primerljive, prave kolesarske steze, kakršnih imajo drugod po Sloveniji na stotine kilometrov. Prav tako ni jasno, kdaj se bo kaj premaknilo pri vrsti črnih točk, ki kazijo Portorož, ker so določene parcele strateško prevzeli vlagatelji z različnimi načrti in nameni. Ker nesreča nikoli ne počiva, se je julija vsem tem črnim točkam pridružilo še pogorišče bivšega gostinsko-poslovnega objekta Tivoli pred hotelom Kempinski Palace v samem središču turističnega kraja. Od ureditve teh »pogorišč« in zanemarjenih omenjenih predelov kraja, je precej odvisno počutje v kraju.
Nesprejemljivo počasi se odvija prenova celo pičlih 300 metrov ceste IX. Korpusa v Piranu (alternativnega dostopa do mesta), ki bi jo morali dokončati do konca maja, zdaj pa vse kaže, da se bodo prenovitvena dela končala šele oktobra. Ni niti znano, kako in kdaj namerava občina obnoviti sprehajališče na piranski Punti. Dokler se ne bodo dogovorili, kako naj se spopadejo s poplavami, v Piranu ne bodo rešili ničesar, da o najmanj dveh nujnih garažnih hišah (v Portorožu in Piranu) niti ne govorimo. Seveda bo prej konec mandata, kot bo uresničena katera od omenjenih večjih nalog, ki čakajo župana Pirana.
