»Po poklicu sem strojni tehnik, vendar ne po svoji odločitvi, vendar ne obžalujem, da jo imam. Konec koncev je izobrazba za večino ljudi le papir, tudi zame. Življenje je kdaj kruto in pač narediš kompromise,« pove Tamara, ki sta jo od nekdaj zanimala umetnost in risanje. Kod edinka je veliko risala in bila v svojem svetu. Močan vpliv na ustvarjanje je imel njen oče. Hčerki je kupoval umetniške knjige, platna ter pribor za risanje. »Tako sem v mladih letih izvedela, kdo so Monet, Picasso, Van Gogh, najbolj so me navduševala dela Tamare De Lempicka. Kasneje sem izvedela, da je bil tudi moj dedek nadarjen za risanje. Za slikanje nisem imela talenta, zato sem poskusila z modnim oblikovanjem. Na oblikovno šolo nisem bila sprejeta, zato sem te sanje opustila,« pripoveduje, vendar ji ustvarjalna žilica ni dala miru.
Navdihnili so jo rockovski zvezdniki
»V želji po ustvarjanju sem se začela zanimati za tetoviranje. Prvo tetovažo je imel moj dedek, tisto JNA, bolj pa sem bila pozorna na tetovaže med gledanjem MTV-ja na znanih pevcev, kot je John Bon Jovi, skupine Aerosmith in drugih, kar mi je vzbudilo zanimanje za tovrstno umetnost. V tujini sem začela kupovati prve revije s tetovažami, iz katerih sem dobila idejo za svojo prvo. Prvič sem se tetovirala v Ljubljani pri znanem tetovatorju daljnega leta 1995, za kar sem odštela takratnih sto nemških mark, ki sem jih zaslužila s študentskim delom. Opazovanje tetovatorja pri izdelovanju tetovaže (njegove umetnine) je v meni potrdilo željo, da tudi jaz postanem „tattoo artist”. Nikoli ne bom pozabila posmehljivega odgovora tetovatorja na mojo željo, da bi rada postala tetovatorka. Dejal mi je: »Za to moraš imeti značaj in talent. Ne more vsak postati tetovator.« Moj odgovor pa je bil: »Kdo pa je rekel, da jaz nimam značaja?« Ko pogledam nazaj, je imel tetovator popolnoma prav. Ne more biti vsak tetovator,« pravi Tamara, ki je prvo tetovažo naredila prijateljici. Takrat je malo vedela o tetoviranju, na kar ni ponosna, vendar ji je tetovaža uspela. Izdelala je perfektno tetovažo delfina na boku pri popku. Za motiv je takrat porabila dve uri. Po dolgih letih dela in izboljševanja tehnike zdaj za podoben dizajn porabi deset minut.
PREDVSEM ŠIVANJE OBLEK, IZDELAVA LASULJ IN
NAKITA V SLOGU MARIE ANTONIETTE.
Razvoj gre dalje
»Ko sem začela, sem za učenje potrebovala prostovoljne modele, da sem lahko poskusila svoje veščine na koži, saj ni bilo drugih možnosti. Danes je na razpolago veliko pripomočkov za učenje tetoviranja, med drugim tudi umetna silikonska koža. Specializirala sem se v japonskem slogu, za kar sem potrebovala nešteto ur učenja japonske mitologije in tradicije, kajti s poznavanjem motivov, ki so večinoma povzeti iz narave, in japonske folklore ter grafik Ukiyo-e, kar pomeni pictures of the floating world, ko s premišljeno postavitvijo poudarimo obliko telesa – ustvarimo harmonijo, dodamo energijo in moč glavnemu liku. Všeč sta mi minimalizem in kompleksnost samega dizajna. Bolj kot se poglabljam v ta slog, ugotavljam, da je še veliko, v čemer se lahko izboljšam in dopolnim svojo tehniko,« razlaga Tamara, ki opaža, da se povečuje povpraševanje po večjih tetovažah, ki obsegajo cel hrbet (back piece), roke (full sleeve) in noge. Za večjo tetovažo lahko obiski v njenem salonu trajajo tudi do šest ur. V svoji karieri je izdelala že mnogo tetovaž, točne številke ne ve, zatrdi pa, da se je vsaki povsem posvetila. Tamara opaža tudi, da je v Sloveniji in tudi drugod po svetu močno povečalo število novih tetovatorjev. »Tik tok in instagram sta platforma, na kateri se moraš neprestano truditi in objavljati videje in slike, če želiš biti viden. V Sloveniji je mnogo talentiranih bodočih tetovatorjev in tetovatork. Ne razumem pa tega trenda, da je bolj pomemben imidž in „ selfie” v ogledalu kot pa končen izdelek – tetovaža.« Mojstrica opaža, da so tetovaže v naši družbi postale sprejemljive in se zanje zanima vedno več ljudi, kar povečuje povpraševanje in posledično ponudbo. Vedno več je tetovatorjev začetnikov brez primernega znanja, predvsem s higienskega vidika (sterilnosti opreme, poznavanja postopkov priprave površin za izdelavo tetovaže).
»Za postati dober tetovator so potrebni dobri temelji in pravilno učenje na vseh področjih, predvsem higienskih. V studiu sem imela pripravnice, ki so tudi postale uspešne tetovatorke in imajo odprte svoje studije v Ljubljani. Ta naziv so si morale prislužiti, kar pa ni bilo lahko, kajti moram priznati, da sem stroga učiteljica. Zahtevam predanost in doslednost, brez tega ne gre. V uk sem jih sprejela tako, da sem videla v njih potencial na podlagi njihovih risb. Imele so iskrico v očeh, kot sem jo imela, ko sem bila mlada,« še navrže mojstrica.
Vsestranska umetnica
Tamara se poleg tetoviranja ukvarja tudi s kostumografijo in „cosplayem”. Šiva, stilizira lasulje in izdeluje nakit. »Najraje šivam obleke iz filmov o 18. stoletju, kot so The Duchess in Marie Antoinette. V poletnem času pa s prijateljicami rada zaplavam kot morska deklica. Trenutno kostumografija in tetoviranje mirno sobivata skupaj. Ne vem pa, kam me bo bodočnost pripeljala. Vsekakor me še vedno najdete na Ankaranski cesti 5c v Kopru,« zaključi v smehu.
