Obe mesti sta lokalni, pa vseeno znani globalno. Obe mesti nažirajo prišleki in milimeter za milimetrom uničujejo turisti. Za Benetke je smrt nekaj, kar je že vpisano v kulturne fenomene. Pred več kot sto leti je Thomas Mann napisal novelo Smrt v Benetkah in pred pol stoletja je Luchino Visconti po njej posnel kultni film. Piran se je prav tako znašel v knjigah in filmih, nazadnje s premiero Tartinjev ključ pred nekaj dnevi na sarajevskem festivalu. Zrežiral ga je Vinči Vogue Anžlovar in danes pišem o njem, Duletu ter Iztoku, treh znancih, prijateljih, sopotnikih, soborcih in sožurerjih. O njih pišem z globokim spoštovanjem in zavestno subjektivno. Vsi trije so se na svoj način zapisali Piranu in smrti.
Vsak je na svoj, poseben način povezan s Piranom. Dušan Mrdakovič, moj soborec na Radiu Študent sredi osemdesetih prejšnjega tisočletja, je prišel v Piran zaradi ljubezni, prišel je zaradi mnogih ljubezni. Ljubezni do Polone, ljubezni do mediteranskega podnebja, ljubezni do dela z ljudmi v turizmu in gostinstvu ter ljubezni do kulture, še posebej glasbe. Bil je zaščitni znak in nekako ni spadal v po svoje omejeno mesto, včasih tudi v glavah odločevalcev. Z Iztokom Aberškom sva skupaj trčila na Studiu Ljubljana, kasneje Studiu City. Bil je izjemen avtor reportaž, mnogim znan kot ustvarjalec dokujev iz Amerike in znamenite reklame za Kovinotehno, ko so vsi Američani v kamero po svoje izgovarjali slogan Nemogoče je mogoče. Z Iztokom sva ostala povezana še s skupnim delom reklamnih spotov pri Tovarni vizij, organiziranju prvih elektronskih zabav in potovanj na Ibizo. Iztok je bil »odtrgani« kreativec, ki je končal svojo ustvarjalno pot s filmom Piran underground. V Piran ni prišel zaradi ljubezni, temveč zaradi azila.
Piran je postal njegovo zatočišče potem, ko se je svet bleščečih reklam in žurov sesul v prvi resni finančni krizi pred petnajstimi leti. Iztok je odšel od nas mesec dni za Duletom. Smrt v Piranu je postala stvarna. Iztoka in Duleta je družilo še nekaj, čeprav se nista nikoli združila. Kitara in glas. Predanost bluzu in rokernrolu. Glasbenik je bil na začetku svoje poti tudi Vinči. Nastopil je tudi na legendarnem Novem rocku. Pa potem igral v prvem neodvisnem filmu Usodni telefon, posnel prvi film v osamosvojeni Sloveniji Babica gre na jug, vmes posnel še pet filmov, med katerim je tudi najbolj osebni, samokritični dokument Selfie brez retuše in popolnoma brez retuše Vinči govori o svoji neozdravljivi bolezni. Smrt v Piranu me boli. Zelo.
