Kozma Ahačič: Neverjetno, kam v Kopru peljejo zaplet s tablami

Potem ko se je župan Aleš Bržan v znak nestrinjanja z odločbo republiškega inšpektorata za kulturo, ki zahteva odstranitev zgodovinskih tabel s poimenovanji ulic in trgov, odločil, da jih ne umakne, temveč samo obrne, razprave o tem, v katerem jeziku bi te morale biti, ne pojenjajo.

Deli novico s tvojimi prijatelji

V četrtek je tako svoje nestrinjanje z odločbo izrazil poslanec italijanske manjšine Felice Žiža in napovedal zahtevo po spremembah zakona o javni rabi slovenščine, za njim pa se je včeraj oglasila še skupina raziskovalcev koprske Fakultete za humanistične študije Univerze na Primorskem, v njihovi izjavi pa beremo, kako je “zahteva po odstranitvi tabel s historičnimi poimenovanji koprskih ulic in trgov ter povezana zahteva po poslovenjenju njihovih poimenovanj nesprejemljiv precedens v odnosu do dediščine slovenskih obmorskih mest in do večkulturne identitete istrskega prostora”.

“Neverjetno, kam v Kopru peljejo zaplet, ki je nastal zaradi neupoštevanja zakonodaje in zdaj še površnosti. Takšno rušenje dvojezičnosti ni dobro,” pa vsem skupaj odgovarja predstojnik Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, dr. Kozma Ahačič.

Ta je ponovno izpostavil, da koprske table ustvarjajo vtis zgodovinske enojezičnosti in ne upoštevajo družbenih okoliščin celovito, hkrati pa opozoril na napačne interpretacije izvedenskega mnenja Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU. Z njim namreč niso predlagali prevajanja imen, ampak so samo sledili podatkom ter odgovorili inšpektoratu, da je mogoče najti tudi slovenske ustreznice za prvo sestavino poimenovanja – npr. Trg za Piazzale -, ostalo pa ostane nespremenjeno.

“Mi se nismo izrekali o rešitvi na splošno, ampak o vprašanjih, ki so nam bila zastavljena, in sicer: ali “obstajajo različice v slovenščini za zapise zgodovinskega imena (toponima) ulic in trgov v italijanščini” in “pet primerov, kako se različica glasi”. Prav tako iz našega mnenja niti javnega izjavljanja nikakor ne izhaja, da vidimo rešitev v dobesednem prevajanju celotnih toponimov. To je posledica napačnega povzemanja mnenja ali celo popolne neseznanjenosti z njegovo vsebino,” je zapisal.

Objavili besedilo izvedenskega mnenja

Celotno mnenje inštituta je odslej na voljo vsem, ki se želijo zares seznaniti z njim, z objavo pa želijo njegovi avtorji zaščititi svojo znanstveno integriteto. Mnenje je sicer potrdilo 14 mednarodno uveljavljenih znanstvenikov.

V njem je med drugim jasno zapisano, da rešitev za nastalo nepravilnost vidijo v rekonstrukciji slovenskih imen na podlagi obstoječih pisnih virov in celovite zgodovinske onomastične in tudi dialektološke raziskave.

Neuravnoteženo razmerje med veljavnim uradnim imenom in zgodovinskim imenom na tablah v Kopru so skušali prikazati tudi z vizualno primerjavo s podobnimi tablami v Italiji, ki kaže popolno vizualno neuravnoteženost tabel v Kopru:

Primerjava
Zajem dopisa

Poleg tega bi morala rešitev po njihovem mnenju upoštevati to, da mora biti napis nekdanji/già/formerly enako opazen (velik, okrepljen) kot slovenski in italijanski zgodovinski napis, črke slovenskega in italijanskega zgodovinskega napisa pa ne bi smele biti opaznejše od črk uradne ulične table in barva table v celoti prav tako.

Inšpektorat so opozorili na podobno prakso v mestu Piran, kjer pa so table vizualno ustrezne in kjer je ena tabla povsem ustrezna dvojezična (Rokov trg/Piazzeta San Rocco) in bi lahko predstavljala zgled za reševanje tovrstne problematike.

“Nadaljnjih političnih razprav se več ne bomo udeleževali, prosimo pa za natančno povzemanje naših mnenj,” so še zapisali.

Nekaj poudarkov iz izvedenskega mnenja (citiramo):

Zapisi na tablah v Kopru so narejeni na podlagi popisa italijanskih imen, ki ga je leta 1884 naredil Giovanni Martissa Carbonajo in je verodostojen zgodovinski dokument. Martissa ne navaja slovenskih imen, a tudi ne navaja, da slovenskih imen ni. Gre zgolj za seznam, ne raziskavo, dokument pa je nastal kot političen projekt in sploh ni nujno, da gre za poknjižena avtohtona poimenovanja.

Prostor Kopra je bil zgodovinsko izpričano dvojezičen (širše gledano štirijezičen), podobno kot v vseh drugih mestih na današnjem prostoru Republike Slovenije (npr. Ljubljana, Maribor itd.) pa je potekalo uradovanje v Kopru dosledno v italijanščini (v Ljubljani in večini drugih mest pa v nemščini). To velja za situacijo od srednjega veka naprej, pri čemer lahko Koper primerjamo z Mariborom, saj je bilo v obeh mestih mestno središče izraziteje italijansko oziroma nemško, zaledje pa slovensko. Takšno stanje se je začelo v osrednjih delih ozemlja današnje Republike Slovenije v 16., 17. in 18. stoletju polagoma preusmerjati v občasno rabo slovenskega jezika tudi v javni/uradni rabi, a ne povsod in postopoma. Zgodovinski podatki pričajo, da dvojezičnost/večjezičnost prostora ni nujno izražena v pisnih virih, saj je odvisna od intence zapisovalca ter v času zapisa aktualne pravne jezikovne ureditve. Tudi izrazita prevlada italijanščine v središču mesta ne pomeni odsotnosti slovenščine, saj je za vsa mesta značilen dnevni stik obrobja s središčem.

Imena ulic je zapisoval vedno tisti, ki je področje uličnega sistema pravno, administrativno urejal, zapisoval pa jih je v uradovalnem jeziku, v našem primeru v italijanščini. V obdobju Beneške republike in Habsburške monarhije oz. Avstro-Ogrske v uradnih zapisih slovenskih imen zato ne moremo pričakovati, četudi so slovenska imena obstajala v rabi slovensko govorečega prebivalstva, saj uradovanje ni potekalo v slovenščini. Zlasti bi jih bilo težko pričakovati v obdobju, ki so ga izbrali na Mestni občini Koper kot izhodiščno (1884/1905), saj je bilo to obdobje, ko je bila iredenta že na višku in hkrati uveljavljanje knjižne italijanščine v javnosti že standard, saj so oblike imen že poknjižene (prim. calletta z dvojnimi soglasniki, piazza in ne piassa ipd.).

Mestna občina Koper je zapisala, da je želela s tablami poudariti svojo bogato preteklost in s tem ohranjati nesnovno kulturno dediščino tega prostora. V resnici pa s selektivnim in enostranskim prikazom to dediščino potvarja, saj jo prikazuje na vizualno neprimeren način in kot enojezično zgolj na podlagi dejstva, da dvojezičnost/večjezičnost ni bila tudi uradna, da je bilo središče mesta tudi po sestavi prebivalstva izraziteje italijansko (koprska istrobeneščina) in da je uradovanje potekalo v italijanščini. Table vsaj do neke mere zanikajo tudi istrobeneščino kot temeljno sredstvo sporazumevanja v Kopru.

Z ozkega vidika izoliranega zgodovinskega vira vsi napisi na tablah ustrezajo navedenemu zgodovinskemu viru; takoj ko pa napise postavimo v realni zgodovinski kontekst in širše jezikovno okolje, postanejo zavajajoči in v nasprotju z zakonom ZJRS. Table so namreč postavljene na način, ki ne podaja predvsem zgodovinske informacije, ampak predvsem promovira italijansko enojezičnost v dvojezičnem slovensko-italijanskem jezikovnem okolju. To navajamo, ker je vprašanje opaznosti jezikovnih različic smiselno vključeno tudi v ZJRS (npr. 22. in 23. člen).

Tudi z vidika italijanskega jezika je trenutna slika parcialna: po jezikovnih značilnostih zapisov je jasno, da table na prvo mesto postavljajo poimenovanja v knjižni italijanščini (s toskansko narečno podlago), ki je imela na območju v govorjeni obliki omejeno prisotnost, in ne poimenovanj v beneški italijanščini, ki se je zgodovinsko dejansko govorila v obalnih delih Istre.

Sklep:

1. V državi Sloveniji glede tovrstnega uvajanja novih imen v javni prostor še niso bili vzpostavljeni uradni protokoli, ki bi morali tovrstno označevanje spremljati, in sicer celovita zgodovinska onomastična raziskava z vključitvijo arhivskih virov in pregleda rabe imen v javni komunikaciji tistega časa (javne objave, časopisje, vabila, razglasi …), stanja v narečjih ipd.

2. Sistem tabel z zgodovinskimi imeni mora biti tudi oblikovno v smiselnem razmerju do veljavnih uradnih dvojezičnih tabel.