Eno od najpomembnejših vprašanj, za katerega verjamejo, da bi se pred referendumsko odločitvijo moral razrešiti, so vprašanja, vezana na financiranje novega jedrskega reaktorja. Kdo bi jedrski reaktor plačal, ali se bi v financiranje vpletla država, kakšne posledice bi to prineslo za državljane_ke in državni proračun in ali si bi JEK2 za izvoz postavili tujci?
Projekti jedrskih elektrarn imajo v primerjavi z drugo energetsko infrastrukturo zelo specifičen profil tveganja investicije zaradi visokih začetnih kapitalskih zahtev in tudi dolgotrajne gradnje. Iz pregleda trenutnih in predvidenih modelov financiranja jedrskih reaktorjev po Evropi izhaja naslednje:
V zadnjih desetletjih so stroški jedrskih elektrarn stalno naraščali.
Na primer, stroški projekta Temelín na Češkem so se povečali z 29 milijard CZK na 109 milijard CZK ob zaključku projekta leta 2001. Podobno so se stroški projekta jedrske elektrarne Belene v Bolgariji, sprva ocenjeni na slabe 4 milijarde EUR, povečali na 10-12 milijard EUR, kar je kasneje privedlo do odpovedi projekta.
Na Slovaškem so se stroški dokončanja Mochovce 3 in 4 povečali s približno 3 milijarde EUR leta 2008 na preko 6 milijard EUR ob priklopu na omrežje leta 2023.
Projekti izgradnje novih jedrskih elektrarn v veliki meri postanejo ekonomsko upravičeni le, če država sodeluje pri zmanjševanju tveganja naložb za zasebne vlagatelje – bodisi prek jamstev za posojila, ali različnih oblik državnega (so)lastništva, kar izhaja iz nedavno izdanega Greenpeaceovega poročila Fission for Funds.
‘’Številni primeri iz Evrope in Združenih držav Amerike kažejo, da so jedrski projekti finančno vzdržni le, če država sodeluje pri zmanjševanju tveganja finančnih naložb in tudi, kako takšni in drugačni modeli sodelovanja države dolgoročno povsem zaustavijo ostale prave okoljske ukrepe’’, je še dodala Sara Kosirnik.
Na Greenpeace Slovenija verjamejo, da morajo ob potencialni izvedbi projekta državljanke in državljani biti zaščiteni pred kakršnimi koli finančnimi tveganji. ”Scenarij Termoelektrarne Šoštanj naj nam bo vsem v opomin, kam lahko pripeljejo nespametna politična dejanja. Ob tej priložnosti zato pozivamo Vlado Republike Slovenije, naj pred glasovanjem na referendumu celovito in konkretno pojasni, kako bo zaščitila državljane in državljanke pred scenarijem, ki smo mu priča v primeru Termoelektrarne Šoštanj. Zahtevamo, da se vlada opredeli do instituta državnega poroštva v primeru JEK2, torej – naj predloži jasen odgovor o morebitni udeležbi v investiciji ter tveganjih, ki jih le-to prinaša za državni proračun in davkoplačevalke_ce Slovenije, ter kaj bi to pomenilo za splošno blaginjo prebivalstva in javno-finančne ukrepe.” so zapisali v sporočilu za javnost.
Sara Kosirnik, Greenpeace Slovenija, je povedala: ‘’V času omejene javne porabe, negotovih gospodarskih razmer in vse večjih stisk za vse več gospodinjstev in nenazadnje tudi v času podnebne krize, ki se vse bolj zaostruje, bi bilo edino prav in edino smiselno, da se namesto propagandne promocije projekta, ki ga bi v enem izmed scenarijev preplačali državljani in gospodarstvo z dragimi položnicami za elektriko, kar najhitreje lotimo podnebnih ukrepov, ki so na voljo tukaj in zdaj – energetska učinkovitost in pospešeno vlaganje v obnovljive vire energije, ki vse bolj utrjujejo svoj položaj najcenejšega vira elektrike.’’
Primerjava z obnovljivimi viri energije
Povečevanje končne cene jedrskih projektov (ki se močno razlikujejo od prvotnih) pa ni edini problem jedrske energije. Stroški proizvedene električne energije iz jedrskih elektrarn se še naprej povečujejo, medtem ko obnovljivi viri energije beležijo stalno znižanje stroškov, kar je razvidno iz primerjave stroškov na MWh proizvedene električne energije (t.i. LCOE). Nesubvencionirani povprečni stroški proizvodnje električne energije so se med letoma 2009 in 2022 v primeru sončnih elektrarn PV v povprečju znižali s 359 na 60 USD na MWh, kar predstavlja 84-odstotni padec. Stroški proizvodnje energije iz vetrne energije so se v istem obdobju znižali s 135 na 50 USD na MWh (63-odstotni padec), medtem ko so se stroški jedrske energije povečali s 123 na 180 USD na MWh, kar pomeni 46-odstotno povečanje (glej sliko). Jedrska energija je torej postala najdražji vir energije na ravni uporabnikov, celo dražji od plinskih elektrarn.
