Mariborčanka, ki je z možem Silvom posnela številne reportaže in se javljala iz najbolj turbulentnih središč svetovnega dogajanja. Dopisnica, ki zna analizirati dogajanje in ga postaviti v kontekst. Kaj bo naslednje leto, ko se vrne iz Rusije? Ko je bila mlajša, je bila njena želja postati novinarka, diplomatka ali veterinarka. Skoraj ni možnosti za uresničitev ene od želja, 40 let je bila novinarka, 30 let na vrhu najboljših dopisnikov. Kaj ostane?! Pred osmimi leti sta z možem kupila hišo v Babičih, na Primorskem in ko sta v Sloveniji, sta tu. “V Moskvi sva uživala v mrzlih zimah, v obilici snega in škripajočem mrazu. Čeprav tudi ruske zime niso več take, kot so bile. Moskva je mesto, ki ti jemlje vso energijo, ki jo premoreš. Ko sva razmišljala, kje bo najin dom, sva si rekla, kjer je toplo in je morje. Oba imava rada vonj po morju, po slanem. Morje je globoko, skrivnostno in neraziskano in preko morja sem vedno povezana s svetom. Tukaj nama je lepo, spoznala sva krasne ljudi, nove prijatelje. Zdaj veva, kaj nama pomeni narava. Oljke, marelice, fige, vse to pronica skozi kožo in nama daje energijo”.
Se spomnite prvega dne v Moskvi?
Seveda. To je bilo konec avgusta 1996. Bil je lep dan, pripotovala sem z več potovalkami. Najprej sem šla na Rdeči trg, ki ne pooseblja samo Moskve, pooseblja Rusijo, Kremelj na Rdečem trgu pa pooseblja rusko oblast že stoletja. Fascinirana sem bila nad ogromnimi zgradbami iz obdobja Stalinove arhitekture. Tako se ve, kje je oblast in kje navaden človek. Rdeči trg res naredi vtis, s Kremeljskim obzidjem, kjer veš, da so se dogajale usodne odločitve, ne samo za Rusijo, za ves svet. Potem je pred tabo prelepa cerkvica Vasilija Blaženega s čebulastimi strehami. Levo od tebe je znamenita trgovina GUM, ki je včasih zevala s praznimi policami, zdaj pa je to ena od najdražjih trgovin z vsemi svetovnimi znamkami.
Kako se pripraviš na dopisništvo? Kaj vse moraš/bi moral dopisnik vedeti, preden gre?
Leto dni preden sem šla v Rusijo, sem študirala v Ameriki, imela sem štipendijo na univerzi Tennessee v Knoxvillu. Odkar vem zase, sem si želela postati dopisnica v Rusiji ali Ameriki. Ti dve državi sta me vedno zanimali, ker sta bili takrat, se pravi pred tridesetimi leti, najmogočnejši in najpomembnejši. Danes, trideset let kasneje, je tu še en velikanski imperij, Kitajska. Prijavila sem se na dopisniško mesto in ga dobila. Nikoli nisi zares pripravljen na dopisniško mesto. Ko sem odšla v Rusijo, sem bila stara 31 let. Nisem si predstavljala dopisništva tako, kot je bilo, pa saj o težavah prej ne razmišljaš.
Ne?!
Ne. Moja velika želja je bila spoznati to ogromno deželo, čeprav sem vedela veliko, preden sem šla. Hotela sem biti tam in poročati od tam. Ker poročati iz Ljubljane o tem, kaj se kje dogaja, nikoli ni isto, nikoli. Dopisništvo je fenomenalen poklic, ki od človeka zahteva ogromno, delaš sedem dni v tednu, 24 ur. Nikoli ti ne narekuješ dogodkov, dogodki narekujejo tvoje življenje, tudi zasebno. Za tako pomembno mesto sem bila relativno mlada tudi zato, ker je Rusija zelo specifična, zelo zahtevna. Res sem si želela delati tam, veliko truda sem vložila v to, da bi bila dobra dopisnica. Takrat nisem imela družine, bila sem sama in zato si toliko bolj vpet v dopisniško delo. Ko začenjaš dopisništvo, začenjaš iskati stike. Rusija je bila takrat zelo drugačna, neprimerljiva z današnjo. Najprej se povežeš s kolegi, novinarsko gledano je bil tudi to popolnoma drug svet. Takrat nas je bilo tam veliko, ko pa se je pred dvema letoma za čela vojna z Ukrajino, je ogromno novinarjev odšlo iz Rusije. Rusija je bila v enem obdobju manj zanimiva, kot je danes in velike medijske hiše so zmanjševale število novinarjev v svojih dopisništvih. Z aneksijo Krima in vojno se je vse spremenilo, zanimanje za Rusijo je ogromno. Rusija 1996 in Rusija 2024, ko počasi končujem svojo kariero, sta popolnoma različni državi.
Tudi socialne razlike so se poglobile. Če so eni noro bogati, morajo biti drugi revni.
Devetdeseta leta so nekaterim res omogočala priložnosti tako kot v vseh postsocialističnih državah. Večja, kot je država, več je bilo možno divje privatizirati/ pokrasti, bogatejši so bili ljudje in tudi socialne razlike toliko večje. 70 let je Sovjetska zveza živela v komunizmu, kjer so bile socialne razlike minimalne. Ko pa se je začela privatizacija in je prišel zahodni kapital, so se socialne razlike povečevale, Rusija se je takrat gospodarsko še iskala. Vzpostavljal se je nov sistem, 70 let si živel po enih pravilih, potem pa so se ta pravila začela čez noč spreminjati, gospodarska in politična in vse to vpliva tudi na pravila, ki veljajo v družbi. Takrat je bil problem zdravstvo, ni bilo normalnih bolnic, ljudje so morali v bolnice prinašati svoja zdravila, povoje …
Kakšni so bili pogoji za delo dopisnice? Kako, kje inod koga ste zbirali informacije? Samo iz medijev najbrž ne?!
V Rusijo sem odšla v analognem obdobju, tehnološko gledano je bil to povsem drugačen svet, teleksi, telefoni, pametnih telefonov še ni bilo
V primerjavi z danes težavno obdobje?!
Hja, ne bom rekla romantično, zagotovo pa novinarsko gledano bolj čisto, ker si takrat vse informacije lahko še normalno preverjal. Nisi bil pod vplivom bombardiranja tviterjev, družabnih medijev, družbenih omrežij, kjer je vsak že novinar, vsak komentira in vsak spravlja neke informacije v obtok. Če bi želel preverjati informacije na družbenih omrežjih, bi moral početi samo to. S prihodom družbenih omrežij je naše klasično novinarsko delo šlo k vragu. To bitko je bilo nemogoče dobiti. Novinarji smo naredili veliko napako, ker smo dovolili, da nam družbena omrežja vsiljujejo ritem dela, ostati bi morali pri klasičnem novinarstvu, seveda upoštevajoč nove tehnologije. Veliko bolj bi morali zaupati lastnim virom informacij, kot pa slediti influencerjem, tviterašem, politikom, ki brišejo sledi s tem, da mečejo informacije v družbena omrežja. Moja devetdeseta leta so bila ta, ko je še bilo veliko novinarske solidarnosti, novinarji smo se družili tudi zato, ker ni bilo družbenih omrežij in si se moral z nekom dobiti, telefonirati, preveriti informacije. Seveda si imel manj virov informacij, a so bili zanesljivejši. Devetdeseta so bila leta popolne odprtosti medijev v Rusiji, nastajali so novi mediji, ki so tekmovali, kdo bo boljši. Dokler Putin ni “ naredil reda”, prišli so pod popoln nadzor Kremlja. Od kod sem črpala informacije? Iz medijev, imela sem svojo mrežo, svoje vire. Iščeš ljudi, ki so zanesljivi, takrat so se bili ruski politiki še pripravljeni pogovarjati. To so bila res fenomenalna leta za nas, novinarje v Rusiji. Za poročanje televizijskih novinarjev je bila ključna točka studio EBU-ja v Moskvi, kamor smo vsi prihajali. Vsa naša oglašanja v živo so bila od tam, iz hotela Rusija na Rdečem trgu. Za nas je bilo to ikonično mesto, v ozadju je bil Rdeči trg. Danes tega hotela ni več.
Tako legendarnega hotela ni več?!
Ne. Tam je zdaj lep park s koncertnimi dvoranami. Takrat smo tudi veliko potovali. Ogromno se je dogajalo, vojna v Čečeniji, Jelcinova bolezen, predsedniške volitve, teroristični napadi, druga čečenska vojna. Razburljiva in dramatična leta. Ta leta so me kot dopisnico izoblikovala.
V Rusiji ste ostali do 2005. Katere so bile Putinove prve poteze, ki so že nakazovale, kako bo vladal?
Mediji. Jasno je bilo, da ne bo dopuščal medijev, ki so ga kritizirali. Pod nadzor Kremlja je prišlo vse, kar so nadzirali oligarhi, Gusinski, Berezovski. Večina nas je prepričana v srbski pregovor Pare dupe vrte.
Kako si je Putin podredil tudi največje bogataše, oligarhe?
Z njim so prišli ozroma se vrnili na oblast tudi njegovi nek danji kolegi iz KGB, represivni aparat. Vse, kar se je dogajalo, je bilo povezano s siloviki in bivšimi KGBjevci. Z njimi se vrnil tudi stari, že znani način upravljanja države. Rusijo je, zgodovinsko gledano, vedno upravljal nekdo od zgoraj. Car, komunistična partija, zdaj Putin, ki pooseblja represivni aparat in silovike. Putin je zelo hitro tudi oligarhe postavil na svoje mesto. Zaseješ strah s tem, da je neketerim ljudem pokazal, da ne bo nobenih odstopanj, tudi ko gre za bogastvo. “Ukvarjajte se s svojim bogastvom in ne silite v politiko! S politiko se ne boste ukvarjali in ne morete vplivati na dogajanje tako kot v času Jelcina.” Večina je ta namig razumela. Oligarh Hodorkovski (2003 je bilo njegovo premoženje ocenjeno na več kot 15 milijard dolarjev) je stvari videl drugače, mislil je, da bi neka svoboda kapitalu vendarle bila potrebna in potem ti nekaj najdejo, recimo utajo davkov, tako kot nekoč mafijcem v Ameriki in greš v zapor.
No, nekateri zdaj padajo skozi okna bolnišnic
Hodorkovski je dobil več let zapora, potem ga je, tik pred olimpijskimi igrami v Sočiju, Putin pomilostil. Hodorkovski je odšel iz države in predstavlja rusko opozicijo v tujini. Vsi ostali so razumeli, da je denar denar, in da se s politiko ne bodo ukvarjali. Vsake toliko jih Putin vse pokliče v Kremelj, pove, kako je in da bo treba razvezati mošnjo z denarjem, ker ga država potrebuje. Seveda so parlamentarne in predsedniške volitve v Rusiji. Pri predsedniških je znano, kdo bo zmagal, pri parlamentarnih pa tudi.
Nekako se vzpostavlja enopartijski sistem. 2005 odidete kot dopisnica v Ameriko
V Ameriki sem bila šest let, v zelo zanimivem obdobju. Konec predsednikovanja G. Busha, zgodovinske volitve, izvolijo prvega temnopoltega predsednika Obamo. Imeli ste srečo.
V pravem trenutku ste bili tam.
Ja, res sem imela srečo. No, tudi Trumpovo obdobje je bilo zanimivo, pa zdaj prihajajo nove volitve, fascinantno, kandidatka za predsednico je nebela ženska. Ji bo uspelo? Mislim, da je res čas, da Amerika dobi žensko predsednico. Po Ameriki sem bila v Ljubljani dve leti in se 2013 vrnila v Rusijo, tik pred najbolj dramatičnim desetletjem, ki sem mu živa priča. Z možem, ki je zdaj moj snemalec in delava v paru, sva prišla v Moskvo tik pred dramatičnimi dogodki v Ukrajini, ki so tlakovali pot vsemu, kar se je dogajalo v zadnjih desetih letih. Najprej aneksija Krima, začetek vojne na vzhodu Ukrajine, ki je trajala osem let in pripeljala do te, velike vojne 2022, ki determinira svetovni red za nekaj desetletij. Žal v slabem, ker so padla vsa pravila, ki se jih je do takrat držala svetovna politika. Iz analognega prvega obdobja ste skočili v digitalno dobo.
Kaj je to pomenilo za vaše delo?
Država, v katero sem se vrnila po osmih letih, je bila druga Rusija. Putin je spet dobil volitve, se vrnil v Kremelj. En mandat je namreč državo vodil Medvedjev. Takrat se je že zelo dobro vedelo, kaj lahko počnejo mediji, čeprav so bili 2013 mediji, v primerjavi z zdaj, še relativno svobodni in še vedno jih je bilo veliko. Nastajali so družbeni mediji, ki imajo vpliv na delo novinarjev. Čeprav jim sicer sledim, niso pa moj vir informacij. In tudi nikoli ne bodo. Če padeš na vsako tumplarijo, ki jo vidiš na družbenih omrežjih, ki jim sledijo tudi uredniki, potem ne bi prišel nikamor. Velikokrat si rečem, vem, kje so kaj “pobrali”, ker vsa družbena omrežja in avtorji nosijo nek pečat, po slogu veš, kdo je avtor. Mi, profesionalci vemo, kdo širi katere informacije. Nad spletnimi mediji v Sloveniji sem zelo razočarana, ker mi, klasični mediji nikoli ne bomo dobili te bitke s časom, izgubljamo pa verodostojnost, ker sledimo vsem neumnostim, ki jih objavljajo spletni mediji. Še posebej v primeru Rusije, ki se vedno bolj zapira in upam si trditi, da glede na vse moje dolgoletne izkušnje, na spletnih medijih ne znajo niti prevajati dobro. Hkrati pa z objavo neke informacije na spletu določijo smer in timing objav. Način dela se je zelo spremenil. Vse je postalo dosegljivo, eno samo hitenje, šparanje, “saj o tem lahko poročate preko telefona.” Ja, ampak mi smo televizija. S hitenjem se izgublja kakovost poročanja/naša kredibilnost. V bitki s časom, da bomo prvi objavili neko novico, jo imeli prvi v oddaji, ne moremo preverjati novic. Za mano je 40 let novinarstva, pri 19 sem začela delati, v top novinarstvu sem več kot 30 let, v dopisništvu 26. Znam preveriti informacije in vidim, da to hitenje res ubija novinarstvo. Spremljam vse medije, tudi rusko propagando, torej državne medije. Po slogu pisanja veš, kaj bo iz neke informacije izluščil ruski medij, kaj BBC, kaj CNN, kaj Guardian, kaj Le Monde in kaj RTV Slovenija. Če gledaš informacijo iz Slovenije, je seveda poudarek na tistem delu, ki zadeva Slovenijo, sicer pa iz neke nevtralne informacije točno veš, kdo bo kaj poudaril. Med vojno in propagando z vseh strani, posebej rusko, kjer to zelo dobro obvladajo, vedo, kako označiti kakšno javnost. Tudi s pomočjo stotine lažnih profilov na družbenih omrežjih. To je zdaj vse del hibridne vojne. Rusi to že dolgo obvladajo.
Vojna med Rusijo in Ukrajino je sprožala na tisoče komentarjev, razlag, med drugim tudi to, da so bili Ukrajinci ti, ki so v svoji državi zatirali Ruse, jim niso dovolili govoriti ali se učiti njihovega jezika. Vedno znova pa se sprašuješ, glede na to, da poznamo zgodovino vojn, predvsem pa posledice, kako sploh do njih pride. A se tisti, ki jih začenjajo, ne zavedajo posledic, števila mrtvih, invalidov, nasilja, bednega vsakdanjega življenja, lakote. Vemo pa, da obstajajo drugi sofisticirani načini podjarmljanja države. Zakaj torej vojne?
Ta vojna je bila res neizzvana, ne pritrjujem tem, ki trdijo, da je krivec Nato. In ti vedno znova pravijo, kako pa mislite, da bi se odzvala Amerika, če bi imela Rusija svoje baze na Kubi. Bivše sovjetske baltske republike so vstopile v Nato in bile na mejah z Rusijo, pa Rusija zato ni začela nobene vojne. Velikokrat sem spraševala ruske analitike, politike, zakaj so začeli to vojno. Eden od res izjemno uglednih ruskih analitikov, ki je zelo blizu Kremlja, mi je rekel: “ Očitno je Nato podcenjeval naše strahove, mi pa smo precenjevali grožnjo Nata.” Zanimiva razlaga človeka, ki je blizu Kremlja. Putin ne priznava obstoja ukrajinskega naroda. Rusi, Ukrajinci, Belorusi so zanj en narod . Da je začel veliko vojno z Ukrajino zaradi genocida na vzhodu, ne drži. Genocida ni bilo. Velikokrat sem bila na vzhodu Ukrajine, v Donbasu, med osemletno vojno. O tem sem posnela dokumentarni film. Ko se je začela velika vojna, pa na vzhod Ukrajine, če si kot novinar akreditiran v Rusiji, ni bilo več mogoče priti. Ta vojna ni bila izzvana in je absolutno neupravičena. Končala se bo slabo za ukrajinsko stran.
In za svet tudi!
Tudi, ker se nihče več ne drži pravil.
Pred nekaj dnevi je Putin zagrozil, če bodo Američani dopustili Ukrajini uporabo orožja z dolgim dosegom, s katerim lahko dosežejo Moskvo, to pomeni vojno z Natom. Tudi diplomati opozarjajo, da nobena pravila ne držijo več, nobeni dogovori, obrambni ministri v EU govorijo, da se je treba pripraviti na vojno, Nato zahteva večje vsote za obrambo tudi od Slovenije. Nam, v Evropi grozi vojna velikih razsežnosti, 3. svetovna vojna? Ali gre predvsem zato, da po farmacevtski industriji, ki je bajno zaslužila z epidemijo, zdaj hoče še več zaslužiti trgovina z orožjem?
Težko je reči, kdaj bodo pogajalci sedli za pogajalsko mizo, so pa signali, da bodo. Ukrajinska stran govori o tem, da bi na naslednji mirovni konferenci morali sodelovati tudi Rusi. Kmalu bodo ameriške volitve, ki bodo zelo vplivale na to, kako se bo ta vojna razvijala naprej. Če bo zmagal Trump, to še ne pomeni, da ameriške pomoči Ukrajini ne bo več, jo bo pa, če bo zmagal, v to sem prepričana, zmanjšal. On vojne ne more končati, končali jo bodo Rusi in Ukrajinci. Tudi iz Kremlja prihajajo znaki, da so se pripravljeni pogajati, ampak na osnovi sporazuma iz Istanbula 2022. To je zanje osnova. Vsaka vojna se konča za pogajalsko mizo. Ne verjamem v 3. svetovno vojno. Igračkanje s temi besedami in veliki naslovi, ali je možna, vzbuja v ljudeh strah in paniko. V takih primerih ljudje marsikaj neumnega počnejo. Verjamem v racionalnost ključnih svetovnih voditeljev, verjamem, da v interesu svetovnega kapitala ni svetovna vojna, tudi če govorimo o omejeni jedrski vojni s taktičnim jedrskim orožjem. Atomske bombe so že padale. Američani so z njimi prisilili Japonce k predaji in končala se je 2. svetovna vojna. Toda med orožjem iz 1945 in 2024 je razlika več svetlobnih let. Danes rakete lahko letijo po vsem svetu. Prepričana sem, da 3. svetovne vojne ne bo, da obstaja močan razum, da se to ne bo zgodilo in da se ključni igralci Kitajci, Američani, Rusi zavedajo, kaj pomeni uporaba taktičnega jedrskega orožja. Veliko je že bilo rožljanja z orožjem, tudi iz Kremlja so prihajale grožnje, “mi bi lahko uporabili taktično jedrsko orožje”, tudi zdaj, če bi Ukrajina dobila dovoljenje za uporabo orožja z dolgim dosegom. Ukrajina tako ali tako že dosega cilje v Rusiji, dosega jih z droni. Ukrajinske sile so na ruskem ozemlju, zasedle so del Kurske oblasti. Res verjamem v razum velikih držav in svetovnega kapitala, ki mu ni v interesu svetovna vojna. Svetovna vojna ne pomeni več, da boš s tanki in letali obstreljeval cilje, temveč boš uporabil jedrsko orožje, ki je sredstvo zastraševanja. Da se pa spreminja ruska jedrska doktrina, pa je dejstvo.
Kako se spreminja?
Verjetno bo bolj zaostrena. V novo doktrino, ki se pripravlja zdaj, bodo vnesli nov element, v kakšnem primeru bi lahko Rusija uporabila jedrsko orožje.
Jasno je, da novinarje zanima visoka politika, ker je od tega odvisno, kaj se bo dogajalo z državo in po svetu. Kaj pa vsakdanjik v Rusiji? Kako živijo običajni ljudje. Pravkar sem prebrala pogovor z neko aktivistko, ki se je izselila v Srbijo in razlaga, kako nezaželeni so Rusi v Evropi zaradi dolgih postopkov izdaje vizumov, dovoljenj za bivanje itd. Od začetka vojne pa naj bi se iz Rusije izselilo med 650 tisoč in milijon ljudi. Najbolj prijazna je do njih Srbija.
In zdaj bo to še Madžarska, ki bo za Ruse in Beloruse sprostila pogoje za vstop v Evropo.
Aktivistka pripoveduje tudi, kako hitro lahko končaš v zaporu zaradi objave na spletu, ker si LGBT … Ljudje živijo v strahu?!
Ja, to je država strahu, vendar Rusi še vedno lahko potujejo v Evropo, države jim izdajajo vizume, ne glede na vojno, še vedno se vabi ruske umetnike, tudi Slovenija jih. Ko je vojna in gre za umetnike in športnike, se mi zdi pomembno, da se izjasniš glede vojne. Ne moreš pričakovati, da te bo svet sprejemal, če nisi te vojne obsodil. Kot človek, posebej pa še kot umetnik in športnik. Ne moreš podpirati Putinovega režima, ki je začel in nadaljuje to vojno in hkrati pričakovati, da boš lahko na stopal na glasbenih odrih in na športnih tekmovanjih. Velikokrat sem se spraševala, ali je to moje mnenje preostro, a mislim, da ni. Ja, v Rusiji med ljudmi vlada strah. Vsakič, ko jih vprašajo, zakaj ne greste na ulice, se je treba spomniti, da so ob začetku ruske invazije na Ukrajino protestirali proti vojni. Potem pa so v treh tednih sprejeli take zakone, da vsak o tem razmisli zelo resno. Družba strahu pa je že tudi družba totalitarizma. Človek, ki živi v krču, se ne bo nikoli razvijal, ne bo razmišljal s svojo glavo, ker se boji, kako se bo to zanj končalo. Ponavadi pa se vedno konča slabo. Sprejeta zakonodaja v Rusiji je res taka, da greš zaradi tvita v zapor. Pa ne govorimo o mesecih, govorimo o večletnih zapornih kaznih. To ni šala. Ljudje se bojijo govoriti na glas o vojni. Recimo v metroju, na ulici, v restavracijah. Ko delaš intervjuje z ljudmi, vsi vedo, kakšni zakoni veljajo zanje in zame tudi. Ljudje zelo pazijo, kaj govorijo in zelo težko jih dobiš pred mikrofon, še težje pred kamero. Ljudje se bojijo, ker je lahko usoden pogovor v metroju, gledanje videa ukrajinske spletne strani na telefonu. Poleg tebe sedi kakšna babuška, ki vidi kaj gledaš in na naslednii postaji metroja te čakajo ljudje iz varnostnih služb in te odpeljejo. Ljudje, ki še razmišljajo s svojo glavo, absolutno živijo v krču in strahu. Kdo še daje intervjuje? To so v glavnem ljudje, ki ne živijo več v Rusiji. In vedno huje je, ker se vse to prenaša tudi na otroke. Šolski sistem deluje tako, da ne smeš razmišljati s svojo glavo, tudi starši so pazljivi, kaj govorijo z otroki doma. Celo nekatere učiteljice, ki so se z otroki pogovarjale o vojni, so izgubile službo in bile obsojene. Tudi to je eno od prekletstev mobitela, vse je posneto.
Vas je kdo poklical in vam povedal, da vaše poročanje ni v redu?
Ne, to ne, obstajajo drugi načini. V začetku vojne so nas vse šefe dopisnike poklicali na pogovore, ruska stran nam je predstavila svoje videnje vojne, mi smo imeli priložnost predstaviti svoje in to je bilo to. Obstajajo drugi načini, kako ti zagrenijo življenje. Vsakič, ko se vračam v Moskvo, (leteti je mogoče samo preko Beograda ali Istanbula), ti mejni organi pokažejo, kdo si. Vzamejo mi potni list, v posebni sobi čakaš na predstavnike mejnih organov, ki te zaslišujejo o vojni, kako poročaš, s kom komuniciraš. Jemali so tudi telefone in zahtevali, da ga odpreš, posebej prvo leto vojne je bilo tako. Zadnje leto pa zelo, zelo dolgo traja postopek, vsakič si v dodatnem preverjanju in zelo dolgo čakaš, da ti vrnejo potni list. Obstajajo sofisticirani načini, da ti dajo vedeti, da vedo vse o tebi.
Mandat se vam izteče naslednjega avgusta. Kaj boste potem?
Moj delodajalec je RTV, TV Slovenija, zunanje politična redakcija. Tako, kot je videti zdaj, se vračam tja, bi pa res težko napovedala, kako bo naprej. Za sabo imam bogato kariero, vedno sem tisoč odstotno resno jemala svoje delo in izjemno spoštujem gledalce, poslušalce in bralce . Njih najbolj spoštujem, kar bi morali vsi novinarji in si prizadevati, da jim damo največ, čimbolj preverjeno informacijo, brez odvečnih komentarjev. Človek si naj sam ustvari sliko. Res bi težko rekla, kaj bom, ko se vrnem, veliko razmišljam kako naprej, morda o spremembi. V življenju sem si želela biti novinarka, diplomatka ali veterinarka. Eno od tega nikoli ne bom, ostali dve pa… Vsekakor bi rada počela nekaj s tem, kar znam. Mislim, da vem zelo veliko, saj sem Rusijo in ZDA spremljala neposredno več kot dve desetletji. Dobro analiziram stvari, dobro jih postavljam v kontekst. Razmišljam o marsičem.
