Naše vprašanje, ali lahko pride do kratkega stika in ali lahko zagori, je duhoviti mož na drugi strani označil kot popolni nesmisel, da pa lahko pri tako silnem in obilnem dežju s hišo vred potonemo, je bolj verjetno. Potem smo vso zimo popravljali strehe, tudi streho gledališča, ki je bila polna lukenj, in zadnji deževni nalivi so bili uspešno obranjeni. So bili pa nekateri odrezani od svojih šol in služb, saj je poplavilo ceste, pa tudi nevarnost plazov je bila velika. Ko sem z veliko lešnikovo čokolado iskala po gledališču Matijo, ki je imel ta četrtek po nalivu rojstni dan, so sodelavci povedali, da ga ni, ker ne more v Koper. Se ne da. Čokolado je dobil naslednji dan, ko so uredili cesto, njegova odsotnost pa je sprožila različne komične prispevke na temo Kam je šel Matija?
Tisto, da se je vkrcal na Noetovo barko in šel na fish picnic, poznam še iz gimnazijskih let, ko smo vsaj enkrat na leto ostali na avtobusni postaji v Piranu, ker do gimnazije, ki je bila nekoč nad Akvarijem, nismo mogli. V Piranu je v času moje mladosti sirena tulila dvakrat: ob sobotah ob 12., ko smo si ravnali čas, ter takrat, ko se je morje dvignilo in preplavilo Tartinijev trg, včasih tudi cesto in ulice. Dvigovanje morja, ki se je sprehodilo po mojem mestu, je bilo nekaj, na kar smo bili navajeni. In ko smo jeseni stali na avtobusni postaji in je bilo jasno, da do gimnazije ne pridemo, smo morju dali nekaj časa, da se odpravi nazaj domov, mi pa smo ta čas skupaj s profesorji počakali v bistroju Pod skalco.
Tudi mi, ki smo živeli na hribu in smo sireno zjutraj slišali, smo se solidarno privlekli do bistroja, saj ni boljšega kot jutranji kapučino, pa še eden pa še eden, ker se v šolo res ne da. Pa še profesorji so bili dobre volje, ker proti naravi res ničesar ne moreš. Ne spomnim se, da bi takrat razmišljali o prihodnosti drugače, kot smo. Kako se bomo zelo hitro odselili iz tega majhnega in na konec sveta pripetega mesteca, šli študirat v Ljubljano ali katero drugo mesto v Jugoslaviji, pa tudi v Italiji, postali zdravniki, pravniki, ekonomisti, zgodovinarji, hotelirji, si ustvarili družine, potovali v Grčijo, smučali v Avstriji ali Franciji; skratka, prihodnosti smo se veselili.
Pripadala je nam in prav nič nas ni bilo strah družbenih sprememb, ki so se že risale na obzorju. Danes naši otroci pišejo pisma, v katerih prosijo za pomoč, tale zapis o anksioznosti zaradi strahu pred koncem sveta, je bil objavljen na družbenih omrežjih: »Pred pol leta sem se začela bat, da bo konec sveta … Postaja nevzdržno, saj se neprestano bojim, da bo kaj, da bomo umrli, da mi bo umrla družina, ponoči ne spim … Če kdo omeni kakšne naravne katastrofe, postanem panična … Lepo prosim, da ne pišete, kdaj bo konec sveta, kaj se dogaja po svetu, ker postanem zelo panična, depresivna.« Lahko naredimo kaj, da bo morje še vedno samo morje in neurje samo neurje?
