V tednu, ko sem oddajal kolumno, sem se pripravljal na predavanje društvu ekonomistov v zdravstvu z naslovom »Kaj resnično ogroža javni interes v zdravstvu«. Skratka, kaj povzroča stanje, ki je nevarno in neugodno za zagotavljanje dostopa do kakovostnih, varnih in učinkovitih zdravstvenih storitev za vse prebivalce, ne glede na njihov socialni, ekonomski ali zdravstveni status.
Za motivacijo sem povprašal umetno inteligenco in kot vse pogosteje bil postrežen z znanimi in oskubljenimi navedbami. Skratka, nezadostno financiranje, pomanjkanje kadra, neenakost v dostopu do zdravstvenih storitev, komercializacija zdravstva, korupcija, nadzor nad zasebnimi interesi in pandemij. Razočaran nad umetnim navajanjem fraz sem se podal v svoje socialno mrežo k nekaj poznavalcem in strokovnjakom. Vprašani so videli grožnjo v širšem družbenem pehanju za profit ter prevlado potrošništva nad temeljnimi družbenimi vrednotami, zakonskimi omejitvami ob pomanjkljivem znanju in kompetencah zdravstvenega managementa, plačevanju zdravstvenih zmogljivosti namesto dejanskih zdravstvenih potreb zavarovancev, nadgradnji načina izbora bodočih zdravstvenih delavcev ter promociji timskega dela. Nenazadnje še vedno izstopa premajhna zavezanost skrbi za svoje zdravje in k odgovornemu obnašanju posameznika in celotne družbe.
Letanje in iskanje sem sklenil sam. Za preboj odporov za prepotrebno nadgradnjo zdravstvenega predlagam promocijo znanja, timsko hierarhijo in predanost vseh vključenih, ne le zdravstvenih delavcev.
Kakorkoli se bomo spopadli z grožnjami našemu zdravstvenemu sistemu, se bomo morali zavedati pravih izzivov. Moji so trije R-ji. Rodnost, ki je v preteklem letu dosegla najnižjo vrednost v naši samostojnosti, za štiri odstotke manj kot leto pred tem. Ob tem nas mora strezniti tridesetletni skok v prihodnost, kolikor je znašala povprečna starost mamic v preteklem letu. Nato ruralnost, saj naj bi konec desetletja dva od treh živela v urbanih področjih. Javne službe, med drugim zdravstvo, šolstvo, sociala in kultura, pa bodo morali delovati tudi za preostalega tretjega v ruralnih okoljih. Seveda ni dve, brez tri, zato razum, kjer bi si želel nekaj zdrave kmečke pameti. Ne pozabimo, za umetno inteligenco je potrebno vsaj malo naravne inteligence!
Kdor išče, ta najde! Zato bom namesto odgovora na vprašanje raje citiral svojega starejšega brata. Prof. Dragan Marušič pravi, da vsaka dobro delujoča skupnost (in znotraj nje njeni sistemi in podsistemi), mora zadostiti trem postulatom: propulzivna skupna ideja (neke vrste lepilo), dovolj veliko število posebnih ljudi, ki zmorejo kvantne premike v kriznih časih ter umno vodstvo, ki zna skupnost z ustrezno strategijo peljati k skupnim ciljem.
Skrbite za svoje zdravje, pozitivno zdravje!
