»Kot otrok sem bila vedno športno aktivna in večino časa preživela zunaj, na igrišču, ulici, na kolesu ali rolerjih. Od nekdaj me je navdihoval starejši brat Rocco. Vedno sem si želela početi vse, kar je počel on, kar je znal, sem želela znati tudi jaz. Ko so imeli v osnovni šoli imeli predstavitev športov, si je izbral karate. Obenem pa so v vrtcu mami sporočili, da lepo plešem in imam smisel za ritem. V resnici mi ples ni bil všeč – le dobro sem znala posnemati učiteljico in ponoviti gibe. Kot da je bilo včeraj, se spomnim, da sva z očetom pustila Rocca na prvem treningu karateja in se odpravila proti plesni šoli, a zaradi moje trme nisva prišla niti do vhodnih vrat. Vrnila sva se v karate klub, kjer so mi ponudili možnost obiskovanja treningov karateja, čeprav sem imela samo štiri leta. Karate je bil moj prvi šport in ostaja moja življenjska strast. Kasneje sem poleg karateja trenirala še odbojko in lokostrelstvo,« razlaga Gloria, ki je s karatejem že kot otrok vpeljala sistem reda, discipline, spoštovanja pravil in ljudi.
Tak način ji je ugajal in s takimi ljudmi se je rada družila. Všeč so ji bili tudi drugi športi, vendar ni bilo časa in energije za vse. Jemala jih je bolj sproščeno kot čas za druženje.
Dobri rezultati niso samoumevni
»Karate mi je dal veliko. Globino. Razumevanje … Karate je borilna veščina in šele na to šport. Šport je definiran s tekmovalnimi pravili. V doju (prostor, kjer vadimo karate) se učimo borilno veščino karate in njegovo filozofijo. Učence v Karate Akademiji Slovenija (v nadaljevanju Karate AS) ne učim samo, kako »mahati« z rokami in nogami, ampak reda, discipline, spoštovanja ljudi in materialnih stvari okoli sebe, pomoči, sprejemanja drug drugega kljub raznolikosti, organiziranosti časa, razmišljanja s svojo glavo in ne samo slepega kopiranja množice. Najpomembneje od vsega pa, kako to vključiti v svoj vsakdan in ne samo, ko smo oblečeni v kimono. S to borilno veščino sem razvijala svojo osebnost. Vsi izzivi, ki so prišli na pot, so me nekaj naučili in tako sem rastla, duhovno in telesno. Zaradi vsega dobrega, kar mi je karate prinesel, si želim, da bi še drugi to doživeli in se nekaj naučili. Da ima ta borilna veščina še eno društvo več, ki uči kakovosten karate in predaja to starodavno veščino naprej – ne le kot šport, ampak kot način življenja,« razlaga Gloria, ki je hitro pričela s tekmovanji.
Večinoma je tekmovala v višjih kategorijah, ker je od svojih sovrstnikov imela višjo stopnjo pasu. Izziv je bil tekmovati z dve do tri leta starejšimi od sebe. Predstavljajte si šest let starega otroka, ki tekmuje z osem- in devetletniki … » Velika razlika, ampak medalje so se vrstile druga za drugo in se za razliko v letih nisem zmenila kaj dosti. Vedela sem, kaj je moja naloga na tekmovanju in to sem tudi storila. Tekmovala sem v veliko različnih zvezah, kar pomeni naučiti se in spremljati različna pravila, spreminjati svoje nastope kat, prilagajati način bojevanja za kumite nastope. Nastopala sem tudi v katah ekipno, kumite ekipno in kasneje en-bu (prikaz borbe čim bolj stvarno glede na pravila te discipline). V vsaki zvezi sem pustila svoj pečat,« pove večkratna državna, evropska in svetovna prvakinja v različnih starostnih kategorijah in disciplinah. Usmerja pa se tudi v sodniške vode na svetovnem nivoju in je selektorica reprezentance zveze FZKS.
Svoje znanje karateja rada prenaša
Gloria poučuje karate od 2014. »Poučevala sem ga v Luciji, z izpisom iz matičnega kluba sem tam morala prenehati, tako sem nadaljevala svojo pot poučevanja in treniranja v klubu v Novi Gorici. Trenerja Catelani in Lipavc sta me zelo motivirala kot tekmovalko, učenko in trenerko v razvoju. Predlagala sta mi, da bi odprla društvo v Kopru. S to idejo sta mi dala zagon, motivacijo in potrditev, da sem pripravljena začeti svojo pot. Tako se je 2017 ustanovilo Društvo Fudokan Karate-Do Akademija Slovenija. Življenjska želja po ustanovitvi svojega kluba, poučevanja se mi je uresničila pri enaindvajsetih. Karate je moj poklic, opravljam ga z veseljem, to delo me osrečuje, izpopolnjuje, navdihuje, motivira. Preživljam pa se s službo v logističnem podjetju,« navrže simpatična sogovornica, ki pa seveda zna karate tudi odklopiti.
Seveda je velik del nje, njenih navad, kar pa ne pomeni, da ves čas govori in razmišlja samo o karateju. Glede na to, da je ta šport v Sloveniji razdrobljen na veliko različnih zvez, klubov, tradicionalni, športni in kontaktni karate, obstaja veliko različnih slogov. V prihodnosti si želi, da bi bili zmožni skupaj ustvariti zvezo, v kateri bi vsak našel svoje mesto.
Edino predano delo prinese rezultate
»Za osvojitev takih rezultatov na evropskih, svetovnih prvenstvih, TOP 10 in ostalih tekmovanjih se je potrebno odreči marsičemu in biti dejaven skozi vse leto. Trdo je treba delati in presegati meje svojih zmožnosti. Tudi ko bi včasih najraje ne naredil treninga, ga moraš, ker jutri ga ne boš mogel več nadoknaditi. Tega se ne da, ampak zadovoljstvo, izkušnje, nepozabni trenutki, ki mi ga prinesejo tekmovanja, odličja, tega se z nobenim denarjem ne da kupiti, ustvariti. Velik uspeh zame so tudi vsi vrhunski rezultati mojih učencev in oni sami.«
Lepa, praktična in priročna Istra
Gloria je ves čas zelo aktivna. Poleg karate treningov redno obiskuje fitnes, ki ga je vzljubila po prvi resni poškodbi. Drugače pa rada igra odbojko na mivki, badminton na pikniku, plava, kolesari, rolka, gre v hribe, ko se najde kaj časa za to, če ne, pa je zadovoljna z daljšimi sprehodi, najraje v naravi. Pomembo je, da je rekreacija, gibanje in dobra družba. Kakor je zgovorna o športu, pa ne mara javno izpostavljati svojega zasebnega življenja. Vseeno pa navrže, da uživa v kuhanju, peki, dobri hrani, potovanjih, rada ima hišne ljubljenčke (kužke), pa adrenalinske športe (skok s padalom, streljanje s pištolo, puško, hitra vožnja z avtomobili in motorji), koncerte.
»Ne maram neresnih in polovičarskih ljudi, razmetanega in umazanega okolja, kaosa. Ne maram čustvenih izbruhov in me ne zanimajo govorice – potrata časa in energije,« še pove ta energična in simpatična mlada ženska, ki obožuje obalna mesta.
»Tu je lepo, vse je nekako pri roki, blizu. Nikoli nisem imela prav posebne želje po tem, da bi šla živet kam drugam po Sloveniji, sploh ne, morda pa bi me tujina še lahko zamikala. Tu je lepo, ker sta Italija in Hrvaška zelo blizu za pobeg s priročno neprevelike obale, ko si zaželiš malo miru in zasebnosti pred že znanimi obrazi. Obožujem morje in gore – bolj od daleč, zato so mi sprehodi ob morju z vedrim nebom, ko se vidijo Alpe, najlepši. Ko si zaželimo kakšnega pohoda v naravi, imamo veliko dostopnih gozdnih poti, poti ob reki, potokih in seveda najbolj znana primorska hriba Kokoško in Slavnik. Za zdaj še nimam otrok. Ko pa jih bom imela, bom seveda ljubezen do športa in rekreacije prenašala tudi nanje, saj to pripomore k zdravju, daljši in predvsem bolj kakovostni življenjski dobi. Sami pa si bodo izbirali svojo športno pot, če jo bodo imeli. Morda bodo bolj umetniki, nikoli se ne ve,« še pove ta mlada športnica, ki ima tudi za naprej velike načrte, tako v zasebnem življenju kot karateju.
Iz izkušenj ve, da se po uresničitvi določenih ciljev in želja vedno porodi še kaj novega. Se pa zaveda, da so določeni cilji zdaj zanjo še prezahtevni, da bi jih uresničila. Po osebnostnem in športnem napredku bodo sledile tudi velike sanje, ki so se pojavile ob obisku centra za borilne veščine na Poljskem – Center of Japanese Martial Arts and Sports »Dojo – Stara Wies«.
Če morda niste vedeli…
Kyu stopnje predstavljajo barvni pasovi, za katere izpite opravljaš v matičnem klubu po izpitnem programu, ki je zapisan. DAN stopnja pa označuje črni pas in da si postal mojster karateja. Za DAN stopnjo je izpitni program težji, zahtevnejši in nikoli ne veš, kaj bo izpitna komisija od tebe še dodatno zahtevala. Veliko se poudarja, koliko karate razumeš in znaš uporabiti. Vsi vemo, da se je predpisan program najlažje naučiti na pamet, piliti kakšna dva meseca na treningih in to pokazati. Težko pa je vse usvojeno znanje do sedaj dejansko razumeti in povezovati stvari med seboj v nekaj uporabnega. DAN stopnje sem opravljala pri različnih mojstrih v različnih zvezah. Vsak izpit je bila nepozabna izkušnja. V naslednjem letu želim opravljati izpit za 4. DAN pri ustanovitelju Fudokan karateja, dr. prof. Iliju Jorgiju 10.DAN.
