Lahko bi si privoščili še več ironije in zgodbo razpletli tako, da je dnevu mrtvih za vsak slučaj pri zasenčevanju spomina na reformatorje priskočil na pomoč še en praznik, ki smo ga v duhu sodobnega časa z odprtimi rokami sprejeli iz daljnih v ‘službi kapitalizma združenih držav’.
Lahko pa ironijo spreobrnemo v protestantsko miselnost in napovemo takšen razplet zgodbe, ki nam bo na krilih kulturnega upora vrnil pogum in vztrajnost, s katerima bomo po zgledu naših reformatorskih prednikov razburkali družbene razmere in zahtevali temeljito prenovo celotne družbe. Tako dan mrtvih kot halloween se namreč dotikata zimskega sončnega obrata, ko se noči podaljšajo in ko naj bi se po starodavnem verovanju duše mrtvih vračale na svet. Potemtakem se lahko dobesedno prepustimo protestantskemu duhu, čigav naj bo slednji, pa naj si vsak izbere sam. Kandidatov je kar nekaj.
Lahko si izberemo Primoža Trubarja, ki nam je napisal prvo knjigo v slovenskem jeziku, in to takrat, ko slovenskega naroda sploh še ni bilo. Obstajali pa smo v njegovih besedah, s katerimi nam je prvi knjižni zapis posvetil. V njem smo namreč prvič naslovljeni in združeni kot pravi pravcati narod, kar v svojih govorih ob prazniku izpostavlja tudi naš jezikoslovec in raziskovalec dogajanja v 16. stoletju, Kozma Ahačič.
‘Vzpostavitev slovenskega knjižnega jezika je obenem zahtevala tudi odgovor na vprašanje, komu je ta jezik namenjen v geografskem smislu. Tudi s tem se je začela vzpostavljati zavest, ki jo v današnjem času poimenujemo z besedo narod. Pripadnost jeziku je začela postajati pripadnost ‘vsem Slovencem’,’ je dejal v enem izmed njih.
Po Trubarju si za duhovnega vodjo lahko izberemo tudi Adama Bohoriča, ki nam je priskrbel prvo slovensko slovnico Zimske urice proste, v zgodovino pa se je zapisal predvsem kot tisti, ki je stal ob strani Juriju Dalmatinu, svojemu učencu, med nastajanjem prvega slovenskega prevoda Svetega pisma.
Duh Jurija Dalmatina bi moral imeti stalno mesto med duhovi, ki se potepajo naokrog v dolgih in temnih zimskih nočeh. Čudežni deček, kot ga rad poimenuje dr. Ahačič, je namreč že kot petindvajsetletnik iz tujine, kjer je študiral, v Ljubljano poslal svoj delni prevod svete knjige, pet let kasneje pa še celotnega. Izdaji slovenske Biblije so posvetili ogromno časa in truda, saj so, kot pove dr. Ahačič, njeno besedilo jezikovno pilili kar šest let. Ni torej čudno, da je njen nastanek terjal visoke denarne vložke, njen nakup pa si je lahko privoščil le malokdo, saj je moral tedanji človek zanjo plačati približno tako vsoto, kot bi jo danes plačal za nov avto.
Reformatorje si torej lahko predstavljamo kot ljudi, ki so se vsem oviram navkljub, počasi, a vztrajno prebijali naprej in na koncu dosegli zastavljeni cilj, slovensko reformacijo pa kot temelj za oblikovanje slovenske zavesti, knjižnega jezika in slovenskega naroda.
Posebnost Dalmatinove Biblije je tudi v tem, da je postala jezikovni zgled, ki se je uspešno obdržal navkljub burnim desetletjem, ki protestantizmu niso bila naklonjena. O tem, ali se je obdržal do današnjih dni, bi morali vsaj občasno govoriti.
V dolgih, temnih in za ta čas presenetljivo toplih nočeh recimo. Zdi se namreč, da smo kar malo pozabili na to, kako so se naši predniki s Trubarjem na čelu borili za slovenščino, ki je sami niso smeli uporabljati. Na trenutke se zdi celo, da smo reformacijo v poplavi tehnoloških izumov spremenili v deformacijo, saj pod našimi prsti nastajajo zapisi, ki ne sežejo do kolen niti najnižji ravni slovenskega jezika. A bodimo optimistični! Slovenščina ima svoj prostor na svetovnem zemljevidu, in na to smo lahko ponosni. Ker to ne sme postati samoumevno, moramo venomer skrbeti za to, da bo imela svoj prostor tudi v naših srcih.
