Ulayev grob je obiskala skupaj z Leno Pislak, ki je po njunem razhodu postala njegova žena in ga spremljala vse do konca, ko je izgubil bitko z rakom. Na njegovo željo so ga pokopali v Piranu, kamor je zelo rad zahajal, svoja zadnja leta pa je z Leno preživel v Ljubljani.
Ulay in Marina Abramovič sta zaznamovala svet body arta in ga nadgradila v nekaj čisto njunega, saj sta 12 let skupaj živela umetnost. Njuna pot se je končala na Kitajskem zidu, ki sta ga prehodila vsak zase, vsak s svojega konca, ob srečanju na sredini pa sta se njuni poti razšli.
Jezo in zamere, ki je leta vladala med njima, je uspelo premagati prav Leni, ki je Ulaya in Marino znova združila v iskrenem prijateljstvu, katerega del je bila in ostaja tudi sama.
Danes je Lena spremljevalka Igorja Andjeliča, čigar sodelovanje z Marino Abramovič je krivo za to, da je iz New Yorka, kjer že dolgo živi in dela, prišla v Piran in mesto počastila s svojo prisotnostjo na zaključku razstave Confess, ki je od junija gostovala v cerkvi Marije Zdravja na piranski Punti.
Razstava, ki je začasno zapolnila manjkajoče podobe na glavnem in stranskima oltarjema, je sad sodelovanja osrednjega pobudnika intervencije v nekdanji sakralni objekt, slovenskega fotografskega mojstra in v zadnjem času ustvarjalca prostorskih postavitev, Igorja Andjeliča, že omenjene umetnice svetovnega formata Marine Abramovič in skladatelja Alda Kumarja, ki je razstavi podaril zvočno kuliso.
V ozadju te razstave pa je nekaj… večjega. Nekaj, kar presega zamere, sovraštvo, razum, če hočete. Reče se mu iskreno prijateljstvo. Prijateljstvo med ljudmi, ki jih ni več, in tistimi, ki so, med tistimi, ki so si nekoč delili skupno življenjsko pot, in tistimi, ki si zdaj, med tistimi, ki so bili nekoč skregani in jezni drug na drugega, in tistimi, ki so to presegli in danes drug do drugega gojijo veliko spoštovanje.
