Duhovnik Krečič: Nosečnost

Adventni in božični čas ter novo leto še posebno vabijo k razmisleku o rojstvu in novem življenju. To se začne s spočetjem, ko se srečata dve stvarjenski moči in podarita bivanje novemu bitju. Od nekdaj sem občudoval to povezanost človeške telesne narave s prisotnostjo duha in osebnega. Nosečnost je darilo za mater in očeta ter za širšo družino. Pomembno je, da so otroci sprejeti od prvega trenutka. Srečal sem ljudi, ki so kleli svoje starše, ker niso bili sprejeti.

Deli novico s tvojimi prijatelji

Mati nosi v svojem telesu otroka, njena maternica je idealen in zaščiten prostor, v katerem se to novo bitje oblikuje in raste. Otrok čuti z materjo in sodeluje pri njenem razpoloženju, ritmu njenega organizma in snoveh, ki jih uživa. Mati ga boža, se z njim pogovarja, zaznava njegove gibe. Tej skrbi se preda z vsem bitjem, čeprav je nosečnost tudi naporno in tvegano obdobje. Materino telo je v tem času bohotno, polno življenja in cveti. Tudi otrokovo telo raste in se krepi. V materinski ljubezni se mešata veselje in skrb.

Marsikdaj prihajajo pritiski iz okolja in trkajo na materino zavest. Lahko pustijo v otrocih spomin na strah, ki ga je mati doživljala v dneh zunanjih nevarnosti, pa tudi prepirov v družini in z možem, če  je ni znal razumeti, potem pritiski v službi, druga nesoglasja in ovire.  Proti temu se je težko boriti, ker so te izkušnje pred razumskim premislekom. Mogoče jih je dobro preusmeriti v ljubezen, ki zdravi in odpira. 

Nosečnost je nekaj velikega in svetega. Ljudska izkušnja govori, da je telo nosečnice  blagoslovljeno in blagoslovljena je tudi mati, ker prinaša blagoslov, novo človeško osebo. Ta  mu daje gostoljubje, ga podpira in uvede v življenje.

Nosečnost ali ‘nošenje’ otroka v telesu je povezano z najglobljo odgovornostjo, da v njeni duši ni prostora za sebičnost, grobost, častihlepje, se pa nadaljuje odnos med  materjo in otrokom. Čeprav po rojstvu pretrgajo popkovino, ostanejo globoke čustvene vezi. Matere se ne da zamenjati, zato tudi ni hujšega udarca v življenju matere kot otrokova smrt.

Nosečnost in rojstvo sta posebno dejanje človeškosti in ne moreta biti izguba časa in energije. Klic ljubezni in življenja je močnejši od pomislekov ter težav. Matere so nam podarile svoje življenje in ljubezen, da smo se rodili. Hvaležni smo za to odločitev in jo spoštujemo. Občudujem matere, ki kljub prevari in izdaji ohranijo svojega otroka. Predvsem pa se zavedam, da moram rojevati tudi na druge načine: spodbujati življenje, podpirati družine in otroke, ustvarjati. Kako prazno je življenje, kjer ni rojevanja?