Kot je dodala, ima njegovo delo posebno mesto v slovenski kulturi in umetnosti.
Odzvali so se tudi v Cankarjevem domu, kjer bo 17. decembra premiera digitalno restavriranega filma Babica gre na jug, v katerem so med drugim zaigrali Majolka Šuklje, Nataša Matjašec Roškar in Bojan Emeršič. CD se je Anžlovarju zahvali za Babico, Dedka gre na jug, kjer so med drugim zaigrali Boris Cavazza, Vlado Novak in Zala Đurić, in “vse se druge legendarne filme”.
Babica gre na jug bo decembra v Linhartovi CD po natanko 33 letih in enem dnevu na ogled v neokrnjeni izvedbi, digitalizirani iz prvotnega negativa, ki je leta veljal za izgubljenega in so ga po veliki iskalni odisejadi našli v japonskem glavnem mestu Tokio.
Filmofil in televizijski voditelj Iztok Gartner je na enem od družbenih omrežij v daljšem zapisu Anžlovarja označil za svetovnega prvaka slovenskega filma, “ki je s filmom Babica gre na jug na novo izumil slovenski film in nam dal prvi slovenski film v samostojni Sloveniji, kar je bilo vsaj tako prelomno kot leta 1948, ko nam je France Štiglic dal Na svoji zemlji, prvi slovenski celovečerni film na svetu”. Kot je še zapisal, je Anžlovar, ki ga je označil tudi za večnega upornika in enfant terrible slovenskega filma, v Slovenijo pripeljal Hollywood in posnel akcijsko romanco Oko za oko (Gypsy Eyes), ki ima letnico 1993.
Gartner je med drugim še zapisal, da se je Anžlovar leta 2018 zmagoslavno vrnil v kinematografe z izvrstnim filmom Dedek gre na jug, letos pa še z mladinskim filmom Tartinijev ključ. Spomnil je, da se je Anžlovar kot igralec pojavil tudi v režijskem prvencu Damjana Kozoleta Usodni telefon, enemu prvih neodvisnih filmov v Jugoslaviji.
Odzvala se je tudi soproga legendarnega igralca Borisa Cavazze Ksenija Benedetti, ki je med drugim zapisala, da Anžlovarjevi ustvarjalni vrelci niso nikdar usahnili.
Anžlovar, ki so mu lani diagnosticirali amiotrofično lateralno sklerozo (ALS), je umrl v nedeljo v starosti 62 let. Nazadnje se je v javnosti pojavil oktobra letos ob začetku poti Tartinijevega ključa v slovenskih kinematografih. Takrat ga je pozdravilo tudi koprsko občinstvo.
Vinci Anžlovar in del ekipe ob premieri Tartinijevega ključa pozdravila koprsko občinstvo
Kariera enega najbolj prepoznavnih slovenskih režiserjev je bila izjemno ustvarjalna. Njegov režiserki opus celovečernih filmov obsega šest filmov: Babica gre na jug (1991), Oko za oko (1993), za katerega je dobil diplomo Metoda Badjure za režijo, Poker (2001), za katerega prejel tudi vesno za montažo, Vampir z Gorjancev (2008), Dedek gre na jug (2021) in letošnji Tartinijev ključ.
Podpisal se je pod avtobiografski dokumentarni film Selfie brez retuše in več kratkih filmov, sodeloval je pri serijah in sam zaigral v več filmih, med drugim je bil statist v Ko zorijo jagode.
Poleg režije je pečat pustil tudi kot scenarist, avtor glasbe in montažer. Ustvaril ali sodeloval je tudi pri nastanku številnih televizijskih serij, dokumentarnih filmov, videospotov in reklamnih oglasov.
V Kinoteki žalna knjiga
Kot so danes sporočili s Slovenskega filmskega centra (SFC), skupaj s Slovensko kinoteko v spomin Anžlovarju odpirajo žalno knjigo in sicer v razstavnih prostorih kinoteke. Vpisovanje v knjigo bo mogoče vse dni razen ponedeljka od torka do 16. decembra med 14. in 21. uro. V torek, 17. decembra, pa bo žalna knjiga na voljo v preddverju Linhartove dvorane Cankarjevega doma, ko bo premiera digitalno restavriranega filma Babica gre na jug.
Poleg tega bo v okviru retrospektive Matjaž Klopčič 90! 20. decembra ob 17. uri v dvorani Slovenske kinoteke v sklopu študentskih filmov, pri katerih je Klopčič sodeloval kot mentor, na ogled Anžlovarjev študentski film Janez Pavarotti – Pojoča žaba iz leta 1990.
