Transplantacija organov ni le eden najbolj naprednih načinov zdravljenja v sodobni medicini, temveč tudi simbol solidarnosti, poguma darovalca, njegove družine in številnih strokovnjakov, ki vsakodnevno dokazujejo moč skupnosti. Hvaležnost, ki jo prejemniki organov čutijo po operaciji, pa ni zgolj čustvo, temveč globok poklon in priznanje vsem, ki prispevajo k uspešnim zgodbam o transplantaciji.
»Zavedamo se, koliko angažiranosti, požrtvovalnosti in empatije je potrebne, da transplantacijska mreža v Sloveniji deluje tako dobro. Poleg vrhunskih zdravnikov, kirurgov in drugih zdravstvenih strokovnjakov je še veliko pomembnih posameznikov, ki prispevajo k uspehu transplantacij. To so posamezniki, na katere včasih nekoliko pozabimo. Ravno zato smo se v društvu lotili projekta ‘Hvaležnost za novo priložnost – pogovori o življenju po transplantaciji’. Z njim želimo izraziti iskreno hvaležnost vsem darovalcem in njihovim svojcem ter celotni ekipi v transplantacijski mreži, strokovnim in podpornim službam, ki sodelujejo v postopkih darovanja in zdravljenja,« izpostavlja predsednica Slovenskega društva Transplant Nina Žitek, ki je tudi sama prestala transplantacijo jeter.
Pot od darovanja do novega življenja je skrbno načrtovana
Transplantacijska dejavnost v Sloveniji poteka pod okriljem Zavoda Republike Slovenije za presaditev organov in tkiv Slovenija transplant (Slovenija-transplant). V transplantacijsko mrežo je vključenih še 11 splošnih bolnišnic, ki delujejo kot donorski centri, univerzitetna klinična centra v Ljubljani in Mariboru, Center za tipizacijo tkiv na Zavodu za transfuzijsko medicino, Inštitut za mikrobiologijo, reševalne službe, laboratoriji, Slovenska vojska, prevozniki in drugi. Vsi skupaj delujejo kot del natančno usklajenega mehanizma, kjer prav vsak trenutek šteje. Podatki Slovenija-transplant kažejo, da letno približno 120 ljudem v Sloveniji omogočijo novo priložnost za življenje.
Postopek od odvzema organov – posameznik lahko po smrti organe daruje le v primeru možganske smrti in ob neprizadetosti drugih organov – do uspešne transplantacije je skrbno načrtovan, spremljan in nadzorovan.
Srce, na primer, zunaj človeškega telesa zdrži najkrajši čas. Od odvzema do uspešne transplantacije so na voljo zgolj štiri ure, zato je hiter in varen prevoz ter usposobljena in vedno pripravljena ekipa še toliko pomembnejša. »Tisti čas, ko sem čakala na svoje novo srce, sem se ukvarjala predvsem z vprašanji, ali bo res prišlo zame pravo srce, kako bo z ekipo, ki bo šla po srce – bodo zdravi, naspani, pripravljeni. Res sem si želela, da bi vse potekalo nemoteno, brez zapletov in da se bom zbudila z novim srcem ter da bo najtežje že za mano,« se dni in tednov pred operacijo spominja Tadeja Ravnik, ki so ji leta 2018 presadili srce.
Slovenija se ponaša z eno najkrajših čakalnih dob med državami Eurotransplanta – mednarodne neprofitne organizacije, ki je odgovorna za spodbujanje in usklajevanje presaditve organov v osmih državah – Belgiji, Nizozemski, Avstriji, Luksemburgu, Nemčiji, Madžarski, Hrvaški in Sloveniji. Na transplantacijo ledvice se čaka povprečno 12 mesecev, na srce 8 mesecev, na pljuča 6 mesecev in na jetra 3 mesece, pri urgentnih primerih je čakalna doba precej krajša.
Življenje po transplantaciji ni več enako
»Oseba se za transplantacijo odloči, ker ji takšna operacija lahko precej izboljša kakovost življenja,« izpostavlja Aljaž Prevolšek, ki je prestal dve transplantaciji, leta 2013 transplantacijo pljuč in pet let kasneje še transplantacijo ledvic. »Tudi moje življenje se je precej izboljšalo, zahvaljujoč obema transplantacijama. Na primer, prešel sem od tega, da sem se moral vedno ustaviti, če sem želel prehoditi dve nadstropji stopnic, na to, da se lahko dandanes ukvarjam s prav vsakim športom. Brez težav zdržim tudi do dve uri zelo intenzivnega tenisa,« pripoveduje Aljaž.
Za Petra Tišlerja, ki je leta 2016 prestal presaditev ledvic in trebušne slinavke, je to pomenilo nov začetek. »Pred tem sem bil 37 let na inzulinu in zadnja štiri leta na dializi. Zdaj je moje življenje povsem drugačno – brez večjih omejitev pri hrani, brez dialize in inzulina. To je zame nov svet, boljši svet,« pripoveduje.
Podobno zgodbo deli tudi Janez Pečkaj, ki mu je presaditev ledvice omogočila svobodo, ki si je prej ni mogel predstavljati. »Nisi več omejen s količino popite tekočine, lahko greš na potovanja, odpade dializa trikrat na teden. Vsako jutro se zbudim z veseljem in z užitkom živim novo življenje,« pravi.
»Življenje po presaditvi srca mi pomeni veliko, ker dobiti priložnost zaživeti na novo, je res privilegij. Da sem lahko še vedno aktivna, da živim življenje, kot sem si ga zamislila, da sem lahko še naprej mama, da spremljam hčerko, ki odrašča. Se z njo smejim, jo spodbujam. Sem z družino in z vsemi, ki jih imam rada. Delamo stvari, ki jih pred samo operacijo nisem mogla. To je res nekaj, za kar sem zelo, zelo hvaležna,« o svoji zgodbi govori Tadeja Ravnik.
Hvaležnost postane del vsakdana
»Beseda hvaležnost je vseeno zares preskromna, da bi opisala vse, kar čutim,« pravi Tadeja in dodaja: »Ko pomislim, koliko ljudi je vpletenih v ta proces, me vsakič znova gane.« Hvaležnost izraža tudi do darovalca in njegove družine, ki so se odločili za darovanje organov. »S svojo zgodbo želim spodbuditi ljudi, da se o tem pogovarjajo. Nikoli ne vemo, kdo bo naslednji potreboval organ – morda bomo to mi ali naši bližnji,« pravi.
»Darovalcem in njihovim družinam sem neizmerno hvaležen. Želim si, da bi si prav vsak od nas jih vzel za vzgled, saj so s svojo nesebičnostjo pomagali do devetim različnim ljudem, da so prišli do nove priložnosti za življenje. Med drugim tudi meni,« izpostavlja Aljaž Prevolšek.
Tadeja se s toplino spominja tudi trenutka, ko se je po operaciji lahko zahvalila kirurgu prof. dr. Tomislav Klokočovniku, dr. med., in njegovi ekipi. »Ko sta prišla k meni z nasmeškom, smo vsi čutili neizmerno ganjenost. To so trenutki, ki jih ne bom nikoli pozabila. Vesela sem, da sem se kasneje lahko zahvalila tudi nekaterih drugim posameznikom, ki so sodelovali pri moji transplantaciji,« dodaja.
Za res uspešne postopke presaditev organov je pomembnih prav vseh 100 posameznikov, ki sooblikujejo transplantacijsko mrežo in bolnikom omogočajo, da zaživijo novo življenje. »S svojim delom namreč neposredno izboljšajo življenja prav vseh transplantirancev in vseh njihovih svojcev. Prepričan sem, da jim je vsak izmed nas neizmerno hvaležen,« povzame Aljaž.
Društvo kot podpora in navdih
Slovensko društvo Transplant združuje bolnike, ki čakajo na presaditev organa, kot tudi tiste, ki so že dobili novo priložnost za življenje, ter njihove svojce. »Društvo predstavlja prostor, kjer bolniki prejmejo podporo, spodbudo in vire informacij, ki jim pomagajo se lažje soočiti z morebitno potrebo po transplantaciji ter življenjem z novim organom. Kljub temu, da je življenje po transplantaciji lepše in boljše, ga včasih spremlja tudi skrb za prihodnost. V društvu želimo bolnikom nuditi oporo, druženje in spodbudo za kakovostno in zdravo življenje,« poudarja Nina Žitek.
V znak priznanja vsem, ki so del transplantacijske mreže, je društvo v sodelovanju z Zavodom Slovenija-Transplant, UKC Ljubljana, Društvom za pljučno hipertenzijo Slovenije in Zvezo društev ledvičnih bolnikov Slovenije v avli UKC Ljubljana pripravilo tudi stalno umetniško razstavo skulptur organov, ki jih je mogoče transplantirati. Skulpture je oblikovala Umetniška skupina in vizualni glas BKBF, ki jo sestavljajo Robert Jurak, Nedim Hadži Ahmetović – Mafa in Izidor Zadravec.
