Že samo ideja in želja povezovanja je dragocen laboratorij, ki ga bodo budno spremljali in na vse mogoče načine analizirali vsi, ki morajo dodati svoj pogled na tak projekt. Eni so plačani za takšne analize in kritike, drugi to počnejo, ker je to njihov konjiček, tretji, ker nimajo pametnejšega dela. Smo pa še četrti, ki iščemo tak ali drugačen poduk.
KULTURA SLABO USPEVA V TAKEM OZRAČJU IN NA TAKI ZEMLJI
S pričujočim zapisom se v programsko zasnovo, projekt, izvedbo in seciranje anatomije goriškega projekta ne bom podal, ker bodo vneto in na več načinov to počeli drugi. Bolj me zanima, kaj se bodo od EPK obeh Goric naučili kulturniki slovenske Istre (eni ji še zmeraj raje rečejo Obala), kaj so se naučili nekdanji, sedanji in prihodnji župani in vsi tisti, ki bi morali skrbeti za boljši utrip prislovično »uboge« Istre. Ne samo slovenske Istre, kajti zamisel o EPK v Piranu je podprlo še osem hrvaških občin, Istrska županija, celo Trst, Benetke in 512 institucij. O sebi so tedaj navdušeno govorili kot o neformalni evroregiji in ni šlo samo za dvojezičnost, ampak trojezičnost. Res obetajoč poseben plamen, ki je vzplamtel za trenutek tistega čudnega leta 2020 v Istri! Ampak sama načelna podpora deklarativno precej ogrete Istre seveda ni mogla zadoščati za prestolniško krono. Na končno odločitev je veliko bolj vplivala sama programska zasnova, (razumevanje) prestolniške funkcije in politična kultura štirih nosilnih občin nasploh. Ko je postalo jasno, da so kulturniki bolj sprti kot enotni, da so si v laseh glede temeljnih vprašanj kulturnega načrta, in še posebej, ko piranski občinski svet sploh ni podprl skupne kulturne strategije (zaradi večnih politično manjvrednostnih blodenj), je postalo jasno, da se v takem okolju pravzaprav ne da graditi temeljnih principov kulturnega razvoja, da kultura v takem zraku in zemlji slabo uspeva. EPK je sicer institucija, ki prinaša veliko pozornosti in tudi zajetno mošnjo, ki lahko spodbudi marsikateri kulturni korak, prinaša priložnost tudi drugi (nekulturni) infrastrukturi po principu, da je kultura vse, tudi zrak, ki ga dihamo. Sam pa še zmeraj trdim, da bi morala Istra tudi brez formalnega naslova EPK drugače, bistveno bolj premišljeno in ustvarjalno, prebrisano, če hočete, skrbeti za svoj kulturni potencial, kulturni preporod in razvoj. Prav zato so h kandidaturi za EPK z velikimi pričakovanji pristopile tudi druge hrvaške istrske občine in Piran podprle celo Benetke ter Trst.
NIKJER DRUGJE SE ROMANSKI IN SLOVANSKI PRINCIP NE PREPLETATA TAKO
Istra namreč premore zelo bogato dediščino in tradicijo, bogatejšo, kot jo premore večina drugih predelov slovenske države, le da je dediščina in ta potencial zaradi nesrečne zgodovine iz prve polovice 20. stoletja, zaradi množičnega odseljevanja in priseljevanja prebivalcev različnih kultur nekdanje Jugoslavije v dobršni meri povsem izgubila barvo in se pustila potlačiti v nekakšno podzemlje. Istra je zaradi fašizma, viharja med vojno in po njej, izgubila velik kos kulturnega temelja, ki ga je čutiti še danes. Strategija, ki jo razvija goriški koncept EPK, ima v praksi še veliko bolj primerno okolje za dokazovanje na območju Trsta, tržaške obale in istrskih obmorskih občin. Slovenski kulturni prostor se na območju Trsta vse do Ronk močno zajeda v prostor italijanske države. Italijanski (beneški) kulturni vpliv pa je še danes še močneje zakoreninjen v Istri. Nikjer drugje se romanski in slovanski princip ne prepletata tako kot v Istri in okolici Trsta. To je bil za politiko dolgo velik problem. Šele v zadnjem desetletju (morda dveh) nekoliko pogumnejši politični vizionarji odkrivajo dragulje, bisere, prednosti (in ne problemov) takega prepletanja, prednost aktivne in v praksi udejanjene dvojezičnosti, dvokulturnosti. Zaradi praznine in vsesplošne gnilobe, ki je nastala po padcu avstro-ogrske monarhije, z nastopom fašizma in po eksodusu Istranov, je že zdavnaj napočil čas, da dobi to prepletanje drugačno podobo in novo priložnost. Priložnost in dolžnost, da dobi kultura spet tisto vlogo in vpliv, ki ga je imela v času beneške republike in avstrijske monarhije.
KAJ POMAGA PUŠČAVI ŽELEZNIŠKA POSTAJA!
Mnogi razumejo EPK preprosto kot molzno kravo, od katere je mogoče izmolsti kar največ milijonov za dograjevanje takšne ali drugačne infrastrukture. Niti ni nujno, da infrastrukture, ki pomaga kulturnemu udejstvovanju, vendar je projekt, o katerem pišem, bistveno zahtevnejši in daleč pomembnejši od tega, da določen prostor dobi kulturni dom, železniško postajo, pločnike, trge in lepe parke z zvenečim imenom. Kaj pomaga puščavi železniška postaja, če na njej ne izstopi ali ne vstopi noben potnik! Vsaj kolikor toliko pomembnejši potnik. Če pomena kulture za ta prostor ne razumejo najbolje že same lokalne skupnosti, če župan veliko raje gleda boksarski dvoboj, kot uživa ob muziciranju vrhunskih glasbenikov Tartinijevega festivala, uživa na ogledu razstave vrhunskih likovnih ali svetovno uveljavljenih performerskih ustvarjalcev, potem je seveda zastonj pričakovati, da bi tej kulturi pomagala centralistično samozagledana majhna državica, ki se ob vsem boji policentrizma. Zaman je torej pričakovati, da bi ta državica pomagala krepiti policentristično kulturno mrežo. Logično pa je tudi, da tako provincialna mesteca, kot so Izola, Piran in Koper (navkljub svetovljanskemu pridihu pristaniškega vrveža in turizma) ne zmorejo sama producirati dovolj žlahtne umetniške produkcije. In tukaj prej ali slej trčimo na koncept EPK. Kaj pravzaprav hočemo s prestolnico kulture? Kaj je za koga kultura? Koliko kulture zmorejo profesionalci iz poklicnega gledališča, iz državno podprte galerije, državno podprtega festivala …? Koliko kulture naj prepustimo avantgardnemu (ali pa ljubiteljskemu) iskanju in klesanju novega pogleda na umetniško katarzo, umetniški užitek? Kaj je lepo, kaj mora dati kultura? Je dobro zgolj tisto, kar kupuje množica, kar je komercialno uspešno, ali nujno potrebujemo tudi bistveno drugačen, odstirajoč in odpirajoč pogled na svet?
PIRAN JE NEKAJ POSEBNEGA, TO VEDO MRTVI
Da je Piran nekaj posebnega, pove že samo piransko pokopališče. Na njem je pokopan nemški ustvarjalec Ulay. Pred dnevi so na njem pokopali za mnoge kontroverznega, vendar pogumnega in čaščenega slovenskega filmskega režiserja Vincija Vogue Anžlovarja. Ko je snemal svoj zadnji film v Piranu, si je omislil grob na hribu, ki gleda na tri strani neba in morja. Tu so pokopani kipar Janez Lenassi, slikarji Herman Pečarič, Zvest Apollonio in Enrico Fonda (nasploh naj bi ameriški filmski zvezdniki Fonda bili daljni potomci piranske družine Fonda). Nedaleč stran je pokopan František Čap, ki je posnel prve prave slovenske filme. Blizu pokopališča je majhna uličica, pravzaprav prehod Františka Čapa. Politika se mu ni upala pokloniti s poimenovanjem večje ulice. Tako odkrito mačehovski je odnos piranske politike do kulture.
V Piran radi zahajajo filmarji že 70 let – od Marcella Mastroiannija do Halle Berry. V mestu, ki so ga snovali arhitekti Pietro Nobile, Giovanni Righetti, Enrico Nordio, Boris Podrecca, Edo Mihevc … podeljujejo veliko arhitekturno nagrado Piranesi. V tem zakotnem mestecu so zanesenjaki, kot sta (bila) Toni Biloslav in Andrej Medved, dolga leta vodili državno pomembno in prvorazredno galerijsko ustanovo, ki je ustvarila dragocen fond sodobne slovenske likovne umetnosti. Na Seči je eno pomembnejših razstavišč kipov Forme vive, kjer so ustvarjali veliki kiparji z vseh koncev sveta. Tu se je ne nazadnje rodil Giuseppe Tartini, zaradi katerega radi hodijo glasbeniki v to mesto kazat, koliko virtuoznosti premorejo njihovi prsti na njegovi violini. Iz tukajšnjih cerkva in muzejev so začasno pred vojno vihro odpeljali izjemno dragocene slike beneških mojstrov, nekakšne svete relikvije teh krajev, ki se bodo lepega dne (s serijo del Vittoreja Carpaccia vred) vrnile domov in predstavile regijo z njenim najbogatejšim likovnim potencialom, leskom in dediščino v državi. Naj ne pozabimo koprskega enciklopedista in razsvetljenca, zgodovinarja, Rousseaujevega sodobnika in kritika Gian Rinalda Carlija. Predvsem pa je za slovensko kulturo pomemben koprski škof Peter Pavel Vergerij, ki je ključno pomagal Primožu Trubarju pri izdaji prvih slovenskih knjig. Medtem ko je Trubar prevajal Biblijo v Kemptnu, je Vergerij skrbel za organizacijo podjetja in iskal tiskarja, ki se je zaradi kuge iz Tübingena preselil v Reutlingen. Vergerij je Trubarja prepričal, naj slovenske knjige piše v latinici namesto v gotici. Ne pozabimo niti izolskega geografa in kartografa Pietra Coppa, ki je le 30 let po Kolumbovem odkritju Amerike v Izoli izdal Atlas sveta, na katerem je tudi prva zemljepisna karta tedaj novoodkritega sveta. Na seznam premožnosti kulture teh krajev bi lahko dodali vrsto še starejših in podobno težkih dokazov, a kljub temu ostaja politika nesramno neusmiljena in brezčutna do neprecenljive dediščine človekove zapuščine, kot tudi do vsega novega, kar bi moralo cveteti na podlagi starih dosežkov, starih izkušenj in vrhuncev ustvarjalnosti. Na taki, primerno predstavljeni, spoštovani in negovani podlagi bi se morala sama po sebi krepiti, rojevati, če hočete, potreba in dolžnost nadgradnje duha, ustvarjanja in branja katarzičnosti, premisleka in mojstrstva nasploh. Zanemarjanje te dediščine in potenciala, ki ga v sebi nosi prostor, pa spominja na talibansko uničevanje vrhunskih stvaritev starih generacij. Preprečuje, da bi ogenj ustvarjalnosti gorel dalje in svetil tudi ljudem, ki so se lepega dne zbudili v novi državi, a se nemalokrat zdi, da so izgubili kompas in ne vedo najbolje, zakaj bi bilo pravzaprav sploh dobro prevzeti vlogo kakršne koli prestolnice. Predvsem prestolnice duha in lepega, namesto tistih minljivih plastično formalnih, kakršne zidajo po nareku bruseljske birokracije. Prestolnica je v glavah, nikoli na prazni železniški postaji.