Med 18. in 29. novembrom je že tretjič zapored potekala akcija Tom potuje, otroke obiskuje, h kateri se je letos priključilo 181 osnovnih šol po Sloveniji, prvič pa tudi 23 srednjih šol.
Kot so nam povedali predstavniki Tom telefona v obširnem pogovoru, je namen akcije TOM potuje dvoplasten. Prvič, mladim želijo približati pomen pogovora kot ključnega orodja za razreševanje stisk in izzivov. Drugič, želijo jim predstaviti TOM telefon kot varen in zaupen prostor, kjer lahko brez strahu ali obsojanja spregovorijo o svojih težavah. Akcija je torej njihov prispevek k temu, da vsak otrok in mladostnik ve, da ni sam in da je pogovor vedno možna pot do rešitve ali olajšanja.
Več o sami akciji pa v spodnjih odgovorih.
Namen akcije Tom potuje je otrokom in mladim predstaviti pomen pogovora. Ali to pomeni, da je še vedno razširjeno prepričanje, da se o težavah in stiskah ne govori?
Na TOM telefonu smo se za akcijo TOM potuje odločili, ker opažamo, da se otroci in mladi pogosto zapirajo vase ter težko spregovorijo o svojih težavah ali vprašanjih, ki jih pestijo. Velikokrat ostajajo s svojimi stiskami sami, brez podpore, ki bi jo potrebovali. Pretekle akcije so nam potrdile, da mladi potrebujejo prostor, kjer lahko varno in odprto izražajo svoje misli in čustva. V spominskih knjigah, ki smo jih zbirali med akcijami, so učenci izpostavili, kako pomembno je imeti možnost pogovora.
Z anonimnimi listki, kjer so zapisali, o čem se najpogosteje ne upajo pogovoriti z odraslimi, so pokazali, da bi si mnogi želeli svoje težave deliti predvsem s starši. Žal pa starši pogosto niso tista prva zaupanja vredna oseba. Razlogi za to so lahko različni: slabši odnosi v družini, občutki sramu, krivde ali neslišanosti, pa tudi drugi dejavniki.
Kako konkretno izgleda obisk Tomovega nahrbtnika na neki šoli?
Prijavljene šole so pred začetkom akcije po pošti prejele nahrbtnik in druge promocijske materiale TOM telefona (plakati, zloženke, baloni, nalepke …). Vse to je namenjeno pripravi TOM kotička na šoli – to je prostor, ki je viden in dostopen vsem učencem in dijakom, kjer najdejo informacije o TOM telefonu. Poleg TOM kotička pa se izvedejo še delavnice v 4. in 7. razredu ter na srednjih šolah v 2. letniku. Delavnice so prilagojene starostnim skupinam, vse pa imajo enak cilj: otrokom in mladostnikom predstaviti pomen pogovora, jih seznaniti s TOM telefonom ter jim ga približati kot enega izmed virov pomoči, kadar se znajdejo v stiski ali potrebujejo pogovor.
Pomemben del projekta predstavlja škatla za anonimne zapise. Čemu je namenjena in zakaj ste se odločili zanjo?
Anonimni zapisi so ključen element projekta, saj omogočajo mladim varen in diskreten način izražanja svojih vprašanj, dilem ali strahov, o katerih se sicer ne bi upali pogovoriti z odraslimi. Letos smo ta element vključili v delavnice za 7. razred, kjer učenci svoje misli zapišejo in jih šole nato posredujejo TOM telefonu po pošti. Pri srednješolskih delavnicah pa smo vpeljali sodobnejši pristop – dijaki lahko svoje anonimne misli delijo preko QR kode in spletne ankete.
Namen teh zapisov je dvojni. Prvič, omogočiti otrokom in mladim, da svoje misli ozavestijo in jih prenesejo na papir (ali digitalno obliko). Proces zapisovanja je namreč terapevtski – kadar dilemo, vprašanje ali strah ozavestimo in ga zapišemo, pogosto lažje začnemo iskati rešitve za težavo. Že samo dejanje zapisovanja omogoča, da se z izzivom soočimo na bolj strukturiran način in ga pogledamo z druge perspektive.
Drugič, anonimni zapisi omogočajo TOM telefonu dragocen vpogled v teme, ki so za otroke in mlade najbolj pereče. Na podlagi teh zapisov lahko oblikujemo vsebine, prilagojene njihovim potrebam, in jih objavimo na naši spletni strani ter družbenih omrežjih. Pri tem pa nam je na TOM telefonu zelo pomembno ohranjati zaupanje otrok in mladostnikov. Prav zato smo želeli mladim omogočiti, da za začetek svoje misli izrazijo anonimno, brez strahu pred obsojanjem ali razkrivanjem identitete. S tem jim dajemo priložnost, da naredijo prvi korak k razbremenitvi svojih stisk in iskanju rešitev.
Prejete zapise ste nato analizirali. Bi lahko rezultate strnili v nekakšno osrednjo ugotovitev in kako ste jih potem implementirali v vaše delo?
Osrednja ugotovitev bi bila, da so mladim odnosi najpomembnejši. Prejete zapise smo v delo implementirali preko izdane publikacije Kaj si mladi želijo, da bi odrasli vedeli o njih? Namen publikacije je bil predvsem ozaveščanje odraslih o tem, koliko otrok s svojo stisko ostaja samih, in povabilo, da sami odprejo teme in pogovor s svojim otrokom ali učencem.
Minuli akciji sta bili različno dolgi, letošnja pa je zelo strnjena. Je to namenoma oziroma zakaj te razlike v dolžini trajanja?
Glavna razloga za to spremembo sta dva; prvi je ta, da je akcija v preteklih letih zahtevala zelo veliko organizacije in usklajevanja, da je vsaka šola dobila svoj termin za izvajanje akcije, vmes pa je bilo treba poskrbeti za potovanje nahrbtnika na naslednjo šolo. Drugi pa je ta, da akcija v javnosti morda pride bolj do izraza, če je strnjena, a v tem času intenzivno promovirana. Če akcija traja eno leto, se ta fokus lahko že malo izgubi. Zato je prišlo do odločitve, da akcija poteka na vseh šolah hkrati v obdobju dveh tednov in ji v tem času posvetimo res veliko pozornosti.
Se odziv šol spreminja? Jih je manj, več, kakšna je njihova vloga v akciji?
Odziv šol je že tretje leto precej podoben, prijavi se nekje od 170 do 200 osnovnih šol. Zelo nas veseli, da mnoge osnovne šole vztrajajo z nami že tretje leto, kar nam sporoča, da vidijo smisel v akciji TOM potuje in ocenjujejo, da je akcija pomembna za njihove učence.
Letos pa so bile prvič k sodelovanju povabljene tudi srednje šole. Prijavilo se jih je 23. Veselimo se njihovih povratnih informacij in upamo, da se v prihodnje pridruži še kakšna srednja šola več. Prijavljene osnovne in srednje šole namreč predstavljajo bistvo celotne akcije; ravno z njihovim sodelovanjem in angažiranjem pridejo informacije o TOM telefonu do velikega števila otrok in mladih.
Navajamo nekaj pozitivnih odzivov s šol:
- Četrtošolci so zelo veseli takih pogovorov. Naučili so se, kako odreagirati na določena izzivanja drugih učencev (kar jih tudi najbolj moti) ter seveda, da se je treba pogovarjati in izražati svoja čustva.
- Posebej nas je navdušilo, kako resno in z veseljem so učenci sprejeli projekt. Tudi v prostem času in doma so razmišljali o TOM telefonu, ustvarjali ter ozaveščali svoje sošolce.
- Vse pohvale za dobro zastavljeno delavnico, tudi otroci so izkazovali interes, pridobili so nove informacije, povedali so mi, da so nekateri že kontaktirali vaše svetovalce.
- Delavnica je dobro zasnovana, saj učinkovito naslavlja ključne izzive, s katerimi se mladi srečujejo v vsakdanjem življenju. Skrbno izbrani primeri in zgodbe, predstavljeni med delavnico, neposredno nagovarjajo realne težave, kar omogoča, da se dijaki in dijakinje lažje poistovetijo z vsebino in razumejo njeno pomembnost.
Iz prejšnjih analiz bode v oči podatek, da je zelo malo otrok poročalo o tem, da nima težav oz. se o njih pogovarja s starši. Vas je rezultat presenetil? Kaj to pomeni z vidika naše družbe?
Ta podatek nas je presenetil, saj je res nizek (5 %). Velika večina otrok meni, da svojih težav ne morejo zaupati staršem. Otroci se tekom odraščanja soočajo z mnogimi izzivi, ki jih odrasli včasih niti ne zaznamo, jih minimaliziramo ali se nam ne zdijo pomembni. Odrasli imamo tudi svoje skrbi, zato včasih niti nismo v stanju, da bi otroka v stiski ustrezno slišali in mu pomagali. Vendar je zelo pomembno, da njegovo stanje prepoznamo in ga naslovimo.
V zapisih so prevladovale teme, povezane z medsebojnimi odnosi, najprej s sošolci in prijatelji, takoj zatem pa starši. Ali to pomeni, da smo v odnosih površni, jih sploh ni …?
Otrokom so zelo pomembni kakovostni odnosi (v šoli, v družini, med prijatelji…) in iz zapisov je razbrati, da jim teh v življenju manjka. Želijo si tudi informacij in razumeti, kaj se jim dogaja. Odnos se začne s tem, da otroku ponudimo naš čas in naše zanimanje za njegovo doživljanje. Otrok mora slišati, da so njegovi občutki v redu takšni, kot so. Morda ne bomo imeli takoj odgovora na njegovo vprašanje. Vseeno pa je poslušanje in slišanje tisto, s čimer bo otrok dobil izkušnjo, da je samo pogovor včasih dovolj, da nam je lažje.
Katere šole iz slovenske Istre so se vključile v letošnjo akcijo?
Zelo smo ponosni in veseli, da so iz Primorske regije sodelovale skoraj vse osnovne šole. In morda bo prav ta članek za spodbudil tudi preostale šole, da se naslednje leto priključijo akciji.
Obalno-kraška:
Osnovna šola Elvire Vatovec Prade – Koper
Osnovna šola Elvire Vatovec Prade, podružnica Sveti Anton
Osnovna šola Dragomirja Benčiča – Brkina Hrpelje
Osnovna šola Dušana Bordona Semedela – Koper
Osnovna šola Lucija
Osnovna šola Oskarja Kovačiča Škofije
Osnovna šola Ivana Babiča – Jagra Marezige
Osnovna šola Istrskega odreda Gračišče
OŠ dr. Bogomirja Magajne Divača
Center za usposabljanje Elvira Vatovec Strunjan
Kaj pričakujete od letošnje akcije?
Akcija je potekala med 18. in 29. novembrom. Tekom akcije smo prejeli že veliko lepih in pozitivnih povratnih informacij s strani sodelujočih šol.
- Sporočajo nam, da:
– so učenci veseli takih pogovorov,
– so se naučili, kako odreagirati v določenih situacijah,
– so učenci resno in z veseljem sprejeli projekt (izdelovali plakate, pesmi, s katerimi so napolnili šolske hodnike tudi izven TOM kotička),
– so učenci delili tudi svoje osebne zgodbe, ko so sami poklicali na TOM,
– so učenci po koncu šolske ure kar obsedeli in spraševali,
– je akcija odlična priložnost za pogovor o različnih težavah, ki pestijo otroke,
– je akcija izjemno pozitivna tudi za strokovne delavce,
– se bodo tudi v prihodnje z veseljem priključili k akciji …
Glede na odzive menimo, da je bila tudi tretja izvedba akcije TOM potuje zelo uspešna in lepo sprejeta med šolami.
Kaj bi sporočili staršem otrok in mladostnikov?
Analiza anonimnih listkov sporoča, da se kar 95 % sodelujočih otrok ne upa/ne zmore zaupati staršem, kaj jih teži. Tudi, če zberejo pogum ter spregovorijo, se mnogokrat ne počutijo slišane ali razumljene.
Staršem želimo sporočiti:
morda je med temi 95 % tudi vaš otrok. Zapisi so pokazali, da si otroci želijo, da bi staršem lahko vse zaupali, da bi se z njimi lahko pogovarjali o vseh temah. Želijo si, da bi jim starši prisluhnili, bi bili bolj odprti in jih sprejemali takšne, kot so. Želijo si bližine in dobrih odnosov. In želijo si, da bi bili starši tisti, ki bi jim pomagali spregovoriti. Čeprav so za nas odrasle te skrbi morda majhne in nepomembne, so za otroka v tistem trenutku ogromne in središče njegovega življenja.
Anonimni zapisi otrok:
Skrbijo me ocene.
Da me moja ljubezen sploh ne opazi.
Kako naj se bolje učim?
Počutim se debelo.
Ali bosta ati in mami spet skupaj?
Kakšen je prvi poljub?
TOM – telefon za otroke in mladostnike
je edini splošni telefon za otroke in mladostnike v Sloveniji.
To pomeni, da jih lahko otroci in mladostniki kontaktirajo s katerokoli stisko,
dilemo ali vprašanjem, ki jih imajo.
TOM telefon deluje vsak dan,
tudi ob nedeljah in praznikih,
med 12. in 20. uro
na brezplačni številki 116 111.
