Vsi upamo. V srcu ljudi živi upanje kot nepogrešljiva želja in pričakovanje dobrega. To je še posebno podkrepljeno v judovsko-krščanski duhovnosti. Toda prihodnost je tudi nepredvidljiva, zato včasih prinaša nasprotujoče občutke, od zaupanja do strahu, od sproščenosti do pobitosti, od prepričanosti do dvoma. Pogosto srečamo obupane in črnoglede ljudi, ki se jim zdi, da jim nič ne more ponuditi sreče. Razširjeno je tudi prepričanje, da po vsej hudobiji zadnjih stoletji ni mogoče upati v boljše čase in ljudi. Novoveške ideologije so oropale in razdvojile ljudi, ostaja veliko propadlih dogovorov in izdanih odnosov.
Zaključuje se obdobje, ki je sanjalo o globaliziranem svetu, toda velike ekonomije so potegnile svoje interesne črte. S tem so se še bolj odprle rane najrevnejših in krivično ureditev sveta. Več kot petina svetovnega prebivalstva nima niti najpotrebnejših sredstev za življenje. Marsikje so se s temi krivicami povezali ideološki, religiozni in nacionalistični interesi, polni fanatizma in nasilja.
Na bogatem Zahodu rasteta otopelost in črnogledost. Ljudje vidijo zgolj trenutek in ničesar drugega. So izgubljeni, oddaljeni, zaprti ali postajajo nasilni. Podobno rastejo grožnje okolju in naravi, pri čemer ni velike pripravljenosti za spreobrnjenje k skromnosti in solidarnosti. Močan strah visi pred posegi v gensko strukturo in na druga področja, ker bi ljudje postali kot računalniki, ki bi jih bilo mogoče krmiliti od zunaj. Dogajajo se pritiski na ženske, otroke in družine. Bolj, ko so ljudje izpraznjeni in izkoreninjeni, več je nevarnosti, da bi jih čustveno in duhovno pohabili. Nekateri bežijo in iščejo razne nadomestne stvarnosti, vendar se vedno znova obnavlja upanje, ki je sad ljubezni in milosti. Za upanje je pomembna potrpežljivost in vztrajanje, kup novih začetkov in odpuščanja. Kljub oviram ostajajo ljudje, ki se borijo in iščejo pristnost, svetlobo. Zavedajo se, da je življenje močnejše od smrti in da smo obdarjeni s svobodo. Tudi, ko nas trpljenje in preizkušnje vržejo na tla, ohranimo pogum in zdravo samozavest, kar nas pelje dalje. V tej naravnanosti se obnavlja naše dostojanstvo in zavzetost za mir ter spravo.
V drži upanja moramo stopiti k drugim in jih spodbuditi. To je drža in želja mladih, ki gredo naprej in rojevajo življenje, iz tega raste veselje in sproščenost. Upanje je kot poezija in mistika, ki vedno najde rešitev in pot. Je nevidno in čuti, česar se ne da čutiti, vendar odpira vrata in doseže nemogoče. Nikjer ni takšnega zdravila, kot je upanje. Njegova moč zbliža ljudi, jih otrese zagrenjenosti in spodbuja k ustvarjalnosti. V upanju se obnavlja mladost narodov in novih idej.
Za to pa se je treba vedno znova napajati pri ljubezni in jo živeti iskreno ter pogumno. Pisatelj Feuillet je zapisal, da je upanje kot nočno nebo, nikdar ni tako temno, da ne bi odkrilo kakšne zvezde.
Tone Pavček pravi:
Živeti.
Zmeraj do kraja.
Preživeti.
Začeti skraja.
Pa kaj zato,
če svet ni raven.
Pač bo, kar bo
in nekaj zraven.
